OBČUTEK PRIPADNOSTI

Pričujoča knjiga je pogumna, saj se avtor loteva tudi posebej žgočih tem, razgretih v požaru revolucionarnih sprememb, jih konkretno poimenuje in zavzema stališča do njih. Ob tem je njegova poglavitna tema ›Cerkev‹, in sicer današnja Cerkev s svojo konkretno soočenostjo z družbo, predvsem pa tudi v njenem razmerju do individuuma, ki je osvobojen in zase zahteva vso svobodo. Njegovo osrednje vprašanje je vse prej kot retorično, temveč je postavljeno nadvse resno: »Ali ima Cerkev postmodernem človeku sploh še kaj povedati?« Avtor namreč ni povsem prepričan, ali se bo Cerkvi uspelo osvoboditi svojih – zavestnih in nezavednih – spon s predmodernimi in modernimi predstavami, predvsem tistimi v zvezi z oblastjo. Samo tedaj, če se temu ne bo izogibala, o tem je avtor globoko prepričan, bo lahko izpolnila svoj namen: bo lahko pomagala današnjim ljudem najti pot v svobodo, individualnost in osebnostno dozorelost.

Jasno lahko začutimo, katera vprašanja in problemi avtorja ob tem posebej vznemirjajo: notranja svoboda Cerkve, ki je zdaj po njegovem pojmovanju temeljito primanjkuje, iz tega izhajajoč skrajno problematičen položaj duhovnikov, nadležno vprašanje celibata, položaj žensk, svoboda teološke znanosti ipd. Obseg načetih vprašanj je izjemen, sklici na teološkozgodovinska zadja in sistematične povezanosti razkrivajo obsežno bogastvo teološkega znanja; ob tem so ponujene nove in nove odločne perspektive, ob katerih je mogoče začutiti nekakšno naravnost svežujočo sproščenost, ki zna izrabiti prostor pridobljene svobode in njem očitno tudi uživati.