NOVEMBER
Alena Mornštajnová
Mornstajnova Alena 2022 - November - PL (701 KB)25,00 €
Mati in hči: 26 zaporniških pisem bližine
November je pretresljiva zgodba hčerke, žene in matere, ki se je uprla sistemu, da bi za svojo družino izborila boljšo prihodnost. A večerne demonstracije novembra 1989 niso prinesle želenega rezultata. Ljudje so začeli izginjati v noč in mnogi niso nikoli več ugledali svetlobe dneva. Naša glavna protagonistka je bila »samo« zaprta in po več kot ducat letih je znova prišla na svobodo. Vendar pa …
V romanu November sledimo zgodbi glavne protagonistke Marie (Maje) Hajný, ki se ji je zaradi želje po boljšem življenju svet postavil na glavo. Ko sta se z možem novembra 1989 udeležila protestov proti vladajočemu političnemu sistemu, si nista niti predstavljala, kako velike posledice bo prineslo njuno aktivno državljanstvo. Oblast je proteste zadušila, protestnike pa označila za politične sovražnike, ki jih je treba utišati in neusmiljeno kaznovati. Vojaki, miličniki in uradne osebe v civilu so izvedli številne racije in opravili čistke; v imenu državne varnosti so se znebili vsakogar, ki je po njihovem mnenju predstavljal nevarnost. Otroci »prevratniških« staršev so bili odvzeti družinam ter nastanjeni v posebnih državnih ustanovah, kjer so jih politično nastavljeni vzgojitelji pripravljali za vstop v partijo. Generacija »popolnih partijcev« je bila rejena (ne vzgojena!) z namenom, da bi v družbi odkrila »rakaste tvorbe« in jih odstranila. A kje je bil v tem scenariju prostor za »malega« človeka? Več o tem si lahko preberete sami …
Alena Mornštajnová je za roman November v letu 2022 prejela nagrado češka knjiga (10th Czech Book Award).
Maja je že spala in ni vedela, kaj se dogaja, Joska pa je v polsnu zaznaval hrup, nenavaden za ta nočni čas, ki je prihajal od zunaj: hrumenje motorjev, loputanje avtomobilskih vrat, topot številnih nog. Potem so se zaloputnila vhodna vrata, dvigalo se je zagnalo, hkrati pa se je oglasilo topotanje črede težkih čevljev, hitečih gor po stopnicah. Soseska in vse mesto sta se prebujala, za okni so se prižigale luči in naenkrat se je zaslišalo prvo kričanje, hrup na stopnicah, vpitje, butanje. Zdaj je bil Joska že pokonci. Pomislil je, da gori, vendar ni slišal siren, zato je prižgal lučko, se skobacal iz postelje in stopil proti oknu. Topot je zdaj prispel vse do njunih vrat, kričanje in klicanje od zunaj se je stopnjevalo in Joska ni prišel do okna, kajti še preden je lahko obšel posteljo, je pozvonil zvonec in hkrati se je razleglo tudi glasno udarjanje po vratih. /…/ Maja si je ravno zavezovala pas pri halji, ko sta vojaka planila v spalnico, jo zagrabila za roke in zvlekla v predsobo. Niti lučke ni utegnila ugasniti in si obuti copat, tako da je z bosimi stopali stala na drobnem pesku, ki se je usul iz prevrnjenega vedra. /…/ Moški v civilu si je na listu prečrtal njeno ime in ji z nogo od vrat primaknil črne škornje. /…/ Porivali so jo navzdol po stopnicah, celih sedem nadstropij se je opotekala v velikih nezapetih škornjih. Ni bila kos hitremu tempu mladega, na kratko postriženega moškega, bolj fanta, ki se je dobro zavedal svoje moči. Ravnal je sicer po ukazih, vendar mu je bilo v čudno veselje, da se je znašel v položaju, ko ima oblast nad njo.
(Stran 35–36)
