NOVA SLAŠČIČARNA EVFORBIJA
Luigi Ballerini
Kratka predstavitev (557 KB)19,50 €
Dišeče slaščice
Dobrodošli v novi slaščičarni Evforbija, ki je najboljša na svetu! Njena lastnica Evforbija, učiteljica slaščičarstva, je osvojila bralce ne le s svojimi slaščicami po meri, ampak tudi s svojo neverjetno sposobnostjo reševanja najtežjih zagat.
Gospodična Evforbija se vrača s križarjenja. Organizirali so ji ga njeni zvesti učenci, potem ko so mestne oblasti njen prvi lokal zaprle, da bi tam zgradili novi nakupovalni center. Evforbija pa ni vajena brezdelja, zato tudi na počitnicah razmišlja samo o novih načrtih, zlasti o svoji novi slaščičarni, ki jo med njeno odsotnostjo prenavljajo po Evforbijinih natančnih zamislih. Na križarjenju splete tudi pomembne vezi – poznanstvo z g. Evgenom, mojstrom parfumerije, ji odpre povsem nova obzorja tudi glede priprave slaščic po meri. Pa tudi prijateljske vezi med že starimi prijatelji in znanci se še poglobijo …
Beremo nadaljevanje priljubljenega mladinskega romana Gospodična Evforbija, za katerega je avtor l. 2014 prejel italijansko Andersenovo nagrado za otroke med 9. in 12. letom starosti. Seveda pa to ni le pripoved o ustvarjanju slaščic ali parfumov, ampak predvsem o ustvarjanju medsebojnih odnosov v družini, med sosedi, med vrstniki …
»Zvečer, preden sem se vkrcala, sem bila nekoliko v skrbeh, ker sem morala pustiti svojo novo prodajalno in tako nekaj časa ne bom mogla osebno nadzorovati postavitvenih del. Naj vam zaupam, da sem bila celo v skušnjavi, da bi se potovanju odpovedala. Tako sem se spomnila na slaščico, ki bi me lahko potrdila v odločitvi, in pripravila sem si tudi-če-me-ni-zraven, -bo-šlo-vse-v-redu.«
Evgen, ki ni razumel njenih besed, jo je debelo pogledal. Kakšno nenavadno ime za slaščico!
Evforbija je prestregla njegov začudeni pogled.
»Pripravila sem si hrustljavo slaščico s kremo iz limone in popra! Do popolnosti je odražala nasprotje, v katerem sem živela: sladko in pomirjujočo željo, da bi ostala doma, kakršna je bila v kremi, kiselkast strah, ker sem morala odriniti na globoko, hrustljavo in varno skorjico testa, ki me je spodbujala in varovala, in poseben okus popra, ki me je spodbudil, da sem si upala podati se v te daljne kraje. Sedela sem na fotelju, jo čisto počasi grizljala in se odločila: na pot grem. Vse bo še dobro, tudi če me ne bo tukaj.«
(Str. 17)
