NISEM BOLAN, NE POTREBUJEM POMOČI!
Xavier Amador
Kratka predstavitev (321 KB)27,00 €
Ker nisem bolan, pač ne potrebujem pomoči!
Knjiga je izčrpni priročnik o najzahtevnejši fazi zdravljenja duševnih bolezni (psihoz), tj. kako prepričati pacienta ali našega bližnjega, da se bo zdravil, ker se pač on resnosti svojega zdravstvenega stanja navadno ne zaveda. Knjiga temelji na dognanjih svetovno znanega kliničnega psihologa Xavierja Amadorja, profesorja na Univerzi Columbia in predstojnika inštituta LEAP. Izčrpno prilogo o zdravljenju v Sloveniji je prispeval prim. dr. Žmitek iz psihiatrične bolnišnice Begunje. Prevod dr. I. Ravnika je izšel v sodelovanju z Združenjem za psihiatrijo SZD. Z empatičnim načinom pisanja je primerna tako za profesionalne zdravstvene sodelavce od negovalnega osebja do terapevtov kot tudi za prostovoljce humanitarnih organizacij. Zlasti bo dobrodošla za res številne osebe (bližnje), ki s psihotično osebo žive bodisi doma, ali pa se z njo srečuje v soseski ali na delovnem mestu. Amador je knjigo pisal iz osebne izkušnje z bratom Henryjem. Tako je nastala učinkovita metoda, ki temelji na poslušanju, sočustvovanju, iskanju elementov strinjanja in tovarištvu z osebo s psihozo.
»Amadorjeva knjiga Nisem bolan, ne potrebujem pomoči! zapolnjuje res velikansko praznino v psihiatrični stroki…« je napisal E. Fuller Torrey, dr. med., ob prvi izdaji knjige. Po desetih letih to še vedno drži. Idejo, da bi raziskoval šibek uvid o lastni bolezni, je dobil Amador, ko je skušal še kot študent svojega brata Henryja, pri katerem se je nenadoma pojavila shizofrenija, prepričati, naj vendarle sprejme ponujena zdravila. Henry mu namreč sploh ni verjel, da je bolan. Enako misli še več deset milijonov oseb s shizofrenijo in bipolarno motnjo po svetu.
»Nisem bolan, ne potrebujem pomoči!« ni le priročnik za strokovne delavce na področju duševnega zdravja in strokovne službe pravosodnega sistema. Knjiga naj postane obvezno čtivo za družinske člane oseb z duševno boleznijo, pa tudi vse tiste, ki prihajajo z njimi v stik doma, v soseščini, v službi ali drugje. Preberite ta priročnik in se naučite tudi na Slovenskem tako, kot so se doslej že učili sto tisoči po vsem svetu, kako »zrcalno poslušati«, kako sočustvovati, v čem se strinjati, da se vzpostavi tovarištvo, ali, če hočete, »partnerstvo« za zdravljenje in življenje z duševno boleznijo. Tako boste učinkovito pomagali svojemu bolniku in njegovim bližnjim, da bo končno le sprejel zdravljenje, ki ga potrebuje. S tem boste razbremenili tudi sebe.
Nekaj let po tistem, ko je brat zbolel, sva se pogovarjala o enem njegovih zdravil, o Haldolu. Sovražil je Haldol (haloperidol), ker se je po njem počutil »ves trd« in »pijan«. Ko sem poslušal njegovo pritoževanje,sem prvič dojel, kako zelo nezadovoljen je bil zaradi zdravil. Spominjam se, da sem rekel nekaj podobnega kot: »Zdaj vidim, zakaj ne maraš teh zdravil. Po njih se počutiš čisto trd in pijan.« Pogovor mi je ostal v spominu zato, ker sva se takrat prvič v miru pogovarjala o zdravilih in eden drugega tudi poslušala, namesto da bi se prepirala.
Običajno so bili najini pogovori o tem prava katastrofa. Držal sem se svojih stališč in mu pridigal o tem, zakaj mora jemati predpisana zdravila in kako nezrel je, da ne sprejme dejstva, da je bolan. Bratje se med seboj pogosto tako obnašajo. Ampak šele potem, ko sem že eno leto delal kot pomožni terapevt na psihiatričnem oddelku, sem postopno
spoznal, kako pomembno je poslušati. In ob tem, ko sem poslušal, sem se seveda približal njegovemu čustvenemu doživljanju. Henryja sem imel rad. Ko trpi nekdo, ki ga imaš rad, je težko, da ne bi sočustvoval z njim. Učil sem se poslušati in to je vodilo v sočustvovanje. Posledica sočustvovanja je bilo končno tudi to, da je brat pokazal zanimanje za moje razmišljanje o bolezni, za katero je menil, da je nima, in o zdravilih, za katera je bil prepričan, da jih ne potrebuje.
Knjige istega avtorja
