NA ZAČETKU JE BILA ŠKATLA

ZMOTE PAMETNIH STARŠEV

Moje življenje je naporno. Star sem že deset let, poleti bom enajst, hodim v peti razred in še vedno nimam telefona. Ne pametnega ne neumnega, sploh nobenega. Moj najstarejši brat ga je dobil v osmem razredu, drugi v devetem, jaz ga baje ne bom nikoli, ker da se starša učita na napakah.
Mislim – upam in molim –, da se šalita, ker sicer se lahko gladko preselim v jamo. Že to, da imam Snapchat inštaliran na maminem telefonu in sem dosegljiv enkrat na vsake kvatre, je strašna omejitev za vsako civilizirano življenje. Bolj ko jim razlagam, da to ne gre, manj me upoštevajo.
Zadnjič smo šli na obisk k mamini sodelavki. Pri njih imajo tudi tri otroke. Ati in mami pravita, da res zgledne in zelo pridne. »Ja, res so fajn. In vesta kaj, PlayStation imajo!« sem se skoraj razpočil. Če to ni zadosten argument, da ga končno dobimo še pri nas, pa tudi nič nočem.
To je bitka, v katero se že nekaj let podajam skupaj z bratoma. PlayStation je na vrhu vseh seznamov želja. Vsaj mojih. Seveda bi vse skupaj nadzirala ati in mami. Seveda obstajajo igre, kjer se celo razmigaš, kot da si šel na sprehod na Resevno; pa take, ki spodbujajo znanje pri matematiki in angleščini. Celo tiste najbolj brezvezne spodbujajo bratsko povezanost in prijateljstvo! Še in še je pametnih argumentov za nakup igralne konzole!
O bratski navezi bi se sicer dalo razpravljati. Ko sem predlagal, da bi zadevo kupili sami, je starejši brat rekel, da on tako ali tako nima časa za take neumnosti, drugi pa, da se mu zdi škoda denarja. Da pa me iz srca podpirata, če bi jaz rad žrtvoval svoje prihranke.
Zdaj so mi na računalnik dovolili naložiti dve igrici, kar je v osnovi precej brez veze, še bolj brez veze pa je, da sta mi na voljo enako dolgo, kot berem ali vadim kitaro. Nikoli si nisem predstavljal, koliko črk in vrstic gre v eno minuto in kako se čas ob notah in brenkanju vleče. In kako je mogoče, da ob zlaganju Minecrafta tako bliskovito mine?!
Ko nas povabijo k molitvi, odrasli za to vedno uporabljajo kake velike besede in plemenite namene. Jaz bom povedal čisto po domače. Ljubi Jezus, ljuba Mati Marija, ne vem, kje sta ati in mami slišala, da imajo eni otroci pametne telefone, drugi pa pametne starše. Ju lahko prepričata, prosim, da jima ni treba biti najbolj pametna na svetu? Če pa ne bo šlo, vaju prosim za potrpljenje, da bom laže počakal. Tista knjiga, ki sem jo prisilno začel brati, se je pravzaprav kar naredila.
(Str. 15–16)