NA POTI ISKANJA
Kaj in koga človek vse življenje išče?
France Cukjati
23,00 €
Iskanje nedosegljivega
Na poti iskanja je delo, ki vsebuje literarna, filozofska, teološka in življenjska razmišljanja. Človek je bitje, ki išče. Vse življenje, v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni, od rojstva do smrti. Ne žene ga samo raziskovalna radovednost, ampak
predvsem nagonska potreba po razumevanju sebe in sveta. Človek namreč išče nekaj, kar je za vsem tem …
Cukjatijevo delo Na poti iskanja je multidisciplinarno, saj posega na mnogotera področja: filozofijo, teologijo, sociologijo, psihologijo, ekonomijo, politiko in vse tja do umetnosti. Njegova osebna doživljanja sveta ponujajo vpogled v življenje intelektualca, ki je del svojega življenja posvetil religiji. Ta dvojnost predstavlja rdečo nit skozi celotno knjigo. Dihotomična razmerja se pojavljajo od prve do zadnje strani ter med seboj ločujejo anti-pole: lépo – gŕdo, dôbro – slábo/zlò, pristno – zlagano, resnično – lažno/ponarejeno, naravno – umetno itd. Človek po Cukjatijevem mnenju stalno krmari med obema skrajnostma ter bolj ali manj (ne)uspešno zavzema karakteristike enega ali drugega. Z rojstvom je namreč otrok čist, t. i. tabula rasa, in deležen svobodne izbire (ne staršev, pač pa samega sebe). Šele osebne odločitve ter lastna dejanja pa ga zaznamujejo in mu določijo identiteto. Na človeku samem je torej, ali se bo obrnil k svetlobi ali k sencam in temi – okolje mu pri odločitvi samo pomaga s tem, da ga usmerja, vendar pa ga ne določa.
Danes je še posebno ogrožena človekova individualnost. Digitalno okolje kot še nikoli doslej zasipava človeka s skrajno poplitveno miselnostjo. Človek ne more več kritično absorbirati neizmernega števila podob in idej, ki vstopajo vanj. Ne misli več on, ampak drugi mislijo zanj. Do skrajnosti razbohotena medijska industrija zanj opazuje in presoja življenje. Presoja in vrednoti vse, ki jih človek pozna, in tudi njega samega. Človek je postal pasiven receptor, brezosebna številka v množici. Večkrat celo hote duši svojo najbolj osebnostno razsežnost, to je vest, ko beži od moralne odgovornosti. V tem begu postaja razklan, nesrečen, nevrotično nemiren, hiti od vtisa do vtisa, spremeni se v stroj, samo da ne bi zaslutil ali celo zaslišal klica svoje vesti.
Edino zdravilo je, da se v tem hlastanju po sekundah zaustavi, se v tišini zave svoje eksistence, odgovorno stopi pred sebe in pred Boga, da torej ne sledi slepo kričavemu potrošniškemu okolju, ampak iskreno prisluhne svojemu notranjemu klicu.
(Str. 178)