MATI KRALJEV

Elizabeta – odličnost habsburške dinastije in odločnost Celjskih grofov

Elizabeta je kot nelepa in neželena nevesta stopila v dogovorjeni zakon s poljskim kraljem Kazimirjem IV. Jagelonskim. A v sebi je nosila odličnost habsburške dinastije in odločnost svoje babice Barbare Celjske. Rodila je trinajst otrok, ki so v stoletjih sooblikovali evropsko zgodovino in kri Celjanov razširili po vseh evropskih vladarskih hišah.

»Podvigi pripadnikov celjske grofovsko-knežje hiše, ki so mesto ob Savinji naredili za zibelko kraljic, že dolgo vznemirjajo zgodovinarje in umetnike. A kamor koli se obrne pogled, je eno gotovo: Celjani so bili prvi, ki so politično os v Srednji Evropi naravnali v lego vzhod-zahod ter se začeli odvračati od tradicionalne usmeritve ondotnih dinastij, ki so se širile od severa proti jugu ali obratno. Roman je po eni strani pripoved o odnosih med ljudmi, po drugi pa freska sveta. Pisateljska imaginacija je historike često opozarjala na spregledano ›temno snov‹. Tudi v tem romanu je tako. Sledovi in glasovi Celjskih iz zgodovine niso izginili oziroma zamrli z atentatom na kneza Ulrika leta 1456. V vedno novih zgodbah o Celjanih je še mogoče odkriti tako za znanost kot za umetnost mikavne in pomenljive vsebine. Kar je, je za zmerom – četudi se konča,« je knjigi na pot zapisal ddr. Igor Grdina.

Romaneskna pripoved nas popelje na poljski dvor, kjer po bolezni iznakažena habsburška nevesta naleti na hladen sprejem. Z modrostjo in veliko predanostjo pa si sčasoma pridobi naklonjenost svojega moža, celega dvora in vsega poljskega ljudstva. Veren zgodovinski prikaz nas popelje s knežjega dvora Celjskih, po usodi kraljice Barbare Celjske in njene hčere Elizabete Luksemburške do glavne junakinje Elizabete Habsburške ter usode vseh njenih trinajstih otrok. Bralec pa je iz grajskih soban povabljen tudi na ulice Krakova in zgodovinskega Ptuja. Med osebne zgodbe preprostih ljudi, ker so si zadeve človeškega srca v vseh časih podobne.

Življenjska zgodba poljske kraljice Elizabete, vnukinje Barbare Celjske

Čedna, prikupno živahna petnajstletna Barbara, najmlajša iz gnezda Hermana II. Celjskega, si je svojo vlogo v zgodovini ustvarila s poroko, ki je sledila očetovim ambicijam. Ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega, po sumljivih okoliščinah tedaj že deset let vdovca, je tako očarala, da so jo po njegovi volji takoj po sklenitvi zakonske zveze v Székesfehérvárju, kjer so tedaj kronali ogrske vladarje, okronali za ogrsko kraljico. Še več. Kralj je tudi kasneje v njej prepoznal enakovredno partnerico. V zadevah vladnega pomena se je z njo, čeprav neizkušeno, redno posvetoval, smela je podpisovati državne listine, skupaj sta zasnovala zmajev viteški red, kjer je kot edina ženska smela prisostvovati tajnim obredom zbrane druščine, in končno, med dvakratno daljšo odsotnostjo ji je v polno upravljanje zaupal celo vladarske posle. K njenemu naglemu vzponu sta polog očetove vloge pripomogli tudi njena za tisti čas odlična izobrazba in odprtost duha, ki ju je izkazovala, največ pa gotovo že sam očarljiv videz. Te prednosti pa ni bila deležna njena edina hči Elizabeta, rojena v zakonu s Luksemburžanom, in še manj njena potomka iz zveze z Albertom Habsburškim, Barbarina vnukinja Elizabeta Habsburška. Ta si je zaradi hudih telesnih hib po prestani bolezni v otroštvu kot nezaželena nevesta postavnega poljskega kralja Kazimirja IV. Jagelonskega svoj položaj ob njem morala šele izboriti.

Sploh pa, čemu poljski zgodovinarji in literati njen položaj ženske danes primerjajo z zgodbo o Pepelki? Kaj je pripomoglo, da je kljub telesnim hibam in zato nasilno sklenjeni zvezi s kraljem njen zakon kasneje obveljal za izjemno posrečenega? Utrdil je namreč položaj jagelonske dinastije, saj se je v 38 letih skupnega življenja v njem rodilo kar trinajstih otrok, zadnji celo v času, ko je bilo kraljici Elizabeti že 46 let. Je v nenavadni zgodbi poljskega kraljevskega para iz petnajstega stoletja mogoče najti kakšno sporočilo tudi za današnji čas? Zlasti za odnos med spoloma danes, ko še posebej ženske v njem pogosto obremenjujejo ideali telesne popolnosti, nanje vezana iluzorna pričakovanja ter posledične frustracije?

Sicer pa to niso edine teme zgodovinskega dogajanja v romanu Mati kraljev s podnaslovom Elizabeta, vnukinja Barbare Celjske. Medtem ko spremljamo odnos, ki se razvija med habsburško Elizabeto in jagelonskim kraljem Kazimirjem IV., in zgodbe njunih otrok, se ob srednjeveški mističnosti, ki se s pripovedmi prepleta, srečamo kdaj tudi s pohlepom, nasiljem, zlorabo pa tudi z žalostjo, ki zadene človeka ob izgubi – s pojavi, nič drugačnimi, kot jih poznamo tudi iz našega časa. Glavno prizorišče dogajanja je kraljevo mesto Krakov. Zaradi trinajstletne vojne z nemškim viteškim redom in množice najemnikov, ki se s papeževim blagoslovom stekajo na pribaltska bojišča iz vseh delov tedanje Evrope, se za nekaj časa ustavimo na Ptuju, v srednjeveškem mestu z živahno trgovino po reki Dravi; doživimo razkošno knežjo poroko v bavarskem Landshutu, sklenitev premirja v Kopernikovem Torunu ter se za hip priključimo bogatemu trgovskemu utripu mesta Passau na stičišču treh rek.

Zgodba o Elizabeti Habsburški, do kraja lojalni ženi kralja Kazimirja IV., pa ni le zgodba o vzponu Jagelonske dinastije, pač pa tudi napovednik njenega padca ­– sodbo o tem pa si lahko ustvari vsakdo sam. Predvsem pa je to zapis, ki potrjuje, da se je kri Celjanov, spojena sprva s luksemburško in habsburško, nato pa še s krvjo znamenitih Jageloncev, naposled prelila po vseh evropskih vladarskih dvorih:

Elizabetin najstarejši sin Vładisłav Jagelonski, češki in ogrsko-hrvaški kralj, je svojo hčer Ano poročil s kasnejšim cesarjem Ferdinandom I. Habsburškim – iz tega rodu izhaja dinastija Saško-Coburg-Gotha, ki vlada v Belgiji ter določa hišo Windsor.

Elizabetina druga hči Zofija se je poročila z mejnim knezom Brandenburškim – njuni potomci so vstopili v hannoversko, pozneje znano kot windsorska dinastija Velike Britanije.

Ana, peta hči po vrsti, se je poročila s pomeranskim princem Bogisłavom X, njuni potomci pa so postali člani dinastije Schleswig-Holstein, iz katere izhajata danska kraljica in norveški kralj.

Šesta hči, Barbara Jagelonska, se je poročila s saškim princem – kralji Prusije in nemški cesarji Hohenzollerni izhajajo neposredno od njihovih otrok.

Končno se je tudi hči petega sina, velikega poljskega kralja Sigismunda Starega, Katarina Jagelonska, poročila s švedskim kraljem in tako vstopila tudi v švedsko vladarsko hišo.

Dr. Zlatka Rakovec-Felser