MARIJA IMA RADA VSE OTROKE

Marija ima rada vse otroke
Naša mama je danes prišla domov z novo idejo. Vedno najde kaj zanimivega za vse nas. Sedeli smo za mizo in se pogovarjali o tem, kaj smo doživeli čez dan. Oče je bil utrujen, saj ima naporno službo. Zdravnik je in vidi marsikaj. Trpljenje bolnikov in njihovih družin ga prizadene. Mama dela na pošti, popoldne pa je katehistinja. Mlajša sestrica hodi v drugi razred, brat je v sedmem, jaz pa sem petošolka.
Iz kuhinje je dišalo. Mama je kuhala večerjo. V pečici se je pekel jabolčni zavitek. Sumljivo. Saj ni bila nedelja. Potem je pri vratih pozvonilo.
»Pojdi odpret,« mi je naročila mama.
Kako sem se razveselila! Na obisk je prišla teta Valerija. Ona ni običajna teta, ampak je laična misijonarka. V resnici sploh ni bila teta, ampak mamina prijateljica. Teta smo ji rekli, ker je pazila na nas, ko smo bili še majhni. Tokrat je bila na počitnicah v Sloveniji. Hodila je po župnijah in pripovedovala, kako živijo ljudje v krajih, kjer deluje. Vedno se je zbralo veliko ljudi, ki so ji z zanimanjem prisluhnili. Nekateri so želeli tudi pomagati.
Njenega obiska smo bili vsi veseli. Celo oče, ki je bolj zadržan, jo je objel in stisnil k sebi. Moja sestrica ni mogla odmakniti oči od nje. Nazadnje ji je zlezla kar v naročje. Mami sem pomagala pripraviti mizo. Preden smo začeli jesti, smo se pokrižali in zmolili. Oče je blagoslovil jedi, mama se je spomnila na vse lačne otroke, teta je pokimala …
Nekaj časa se je slišalo samo žlice, s katerimi smo iz krožnikov zajemali juho.
Potem je mama rekla: »Verjetno ste vsi malo presenečeni, da je na obisk prišla teta Valerija. Pričakovali smo jo šele konec naslednjega tedna. Zdaj prihaja z obiska v sosednji župniji. Srečala se je z učenci in njihovimi starši. Prespala bo pri nas. Se bomo že malo stisnili.«
»Hura!« je zaklicala moja sestrica.
»Kjer je prostor za enega, je prostor tudi za dva,« sem se spomnila pravljice o rokavički.
»Ko sem poslušala Valerijo, ki je otrokom pripovedovala o življenju v misijonih, sem se nečesa domislila,« je rekla mama.
»Teta pomaga sestram, ki vodijo vrtce, šole, bolnišnice in domove za osirotele otroke. Tam ljudje živijo zelo skromno. Otroci iz sirotišnic pa ne potrebujejo samo materialne pomoči, temveč tudi veliko ljubezni. In prav tako radovedni so kot vi tukaj. Zanima jih, kako živimo, kaj imamo radi, kaj nas veseli. Kaj če bi tem otrokom napisali pisma? Povejmo jim, da molimo zanje. Napišimo jim kaj o našem življenju. Vprašajmo jih, kaj si želijo, kakšne so njihove sanje. Teta bo vsa ta pisma zbrala in jih odnesla s seboj.«
»Hura!« je vzkliknila sestrica.
»Toda naj nam tudi oni kaj napišejo! Zelo sem radovedna, kakšni so in kako živijo. Lahko tudi kaj narišem?« je vprašala.
»Seveda, seveda,« se je veselila teta.
»Narisala bom Marijo,« je odgovorila sestrica.
»Odlično,« je rekla teta, »vi si niti predstavljati ne morete, kako imajo ti otroci radi Marijo. Vsak večer se zberejo pri kapeli, molijo in pojejo. Zelo zaupajo v njeno varstvo in pomoč.«
Po večerji smo zmolili in potem še dolgo poslušali tetine pripovedi iz daljnih krajev.
»Kako rada bi se ji pridružila, ko bom velika,« sem rekla mami, ko me je pokrižala za lahko noč. (Str. 11–13)