LJUBO ŽIVLJENJE

Oh, to ljubo življenje!

V zgodbah o nenadnih spremembah, srečnih in manj srečnih naključjih ter preobratih usode Alice Munro v svojem značilnem slogu slika portret kanadskega (polpreteklega) vsakdanjika. Štiri zaključne zgodbe, med njimi naslovna, so delno avtobiografske in se, tako avtorica, najbolj približajo njenemu življenju.

»Zgodbe so labirinti, postavljeni okoli situacije, v katerih potem pripovedovalci presenetijo sami sebe, vse poganjajo drobne, pa zato nič manj usodne objestnosti in ne povsem razvidni vzgibi, vse sestavlja zapleteno psihično mrežo, s katero so oviti junaki in v katero se zaplete tudi bralec. Te kratke zgodbe imajo pridih starinskosti, čeprav v njih slutimo sodobno kanadsko družbo, mogoče razpršenost bolj kot multikulturnost, in so povedane skoraj tradicionalno. Meandri zavesti se kažejo skozi urejenost in zadrževanje, to niso izbruhi in prekipevanja, temveč minimalizem. Ves čas se poigrava s pričakovanji bralca, zloslutne atmosfere se iztečejo banalno, skoraj v verbalni zdrs, drugič se nam zdi, da je v bleščavi, zloščeni povrhnjici sveta zazijala razpokica in je spodaj katranasta, zla in črna magma.
Verjetno je najboljša oznaka za to pisanje klasičnost, ne v smislu tradicionalizma, čeprav je pisanje formalno umirjeno, bolj v skrbni izrabi sredstev, odsotnosti humorja in pretiravanja in
zaradi kar najširšega kroga nagovorjenih.« (Matej Bogataj)


O avtorici
Alice Munro (1931) je uveljavljena kanadska pripovednica. Leta 2009 je za življenjsko delo prejela Bookerjevo nagrado, leta 2013 pa (kot 13. ženska) Nobelovo nagrado za književnost »za svojo mojstrsko izpisano kratko prozo«.

Rojena v Ontariu je tam študirala novinarstvo in angleščino, nato pa se je preselila v Vancouver v Britanski Kolumbiji. V 50. letih prejšnjega stoletja je začela z revijalnimi objavami svojih besedil, prvo – in takoj tudi nagrajeno – knjižno zbirko kratke proze je izdala leta 1968. Sledil je še ducat knjižnih izdaj, vse do zbirke Ljubo življenje, za katero je ob izidu junija 2013 naznanila, da je njena zadnja. Doslej sta izšla slovenska prevoda dveh njenih del: Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva (Litera) in Preveč sreče (Miš).
Ob podelitvi Nobelove nagrade je izjavila: »Res upam, da bodo ljudje ob tem uvideli, da so kratke zgodbe pomembna umetnost in ne le nekaj, s čimer se poigravaš, preden ti končno uspe napisati roman.«

O prevajalki
Tjaša Mohar (1978) je diplomirala iz francoskega in angleškega jezika s književnostjo. V okviru podiplomskega študija pripravlja doktorsko nalogo Kratka proza Alice Munro v slovenskem kulturnem in literarnem prostoru. Za Mohorjevo je doslej prevedla romana Laurenta Gaudéja Sonce Scortovih (2005) in Eldorado (2007), priročnik Yannicka Bonneta Srečni pri delu (2009) ter delo Pierra Lunela Pustolovščina Pedra Opeke (2013).

Odlomek iz knjige
Zdaj, ko pomislim na to, se sprašujem, zakaj oče ni bil v svojem delovnem kombinezonu. Oblečen je bil tako, kot da bi moral zgodaj zjutraj v mesto zaradi opravka.

Nisem mogla nadaljevati s hojo, njen ritem je bil prekinjen.

»Ne moreš spati?« je vprašal.

Hotela sem zanikati, a nato sem pomislila, da bi težko pojasnila, da pač hodim naokoli, zato sem pritrdila.

Rekel je, da se to pogosto dogaja v poletnih nočeh.

»V posteljo greš izčrpan in ko že misliš, da boš zaspal, si čisto buden. Ali ni tako?«

Rekla sem da.

Zdaj sem vedela, da to ni bila edina noč, ko je slišal, da sem vstala in hodila naokoli. Nekdo, ki ima na posestvu živino, čigar zaslužek, kakršen pač je, se v celoti nahaja tik zraven, ki ima v predalu svoje mize pištolo, se gotovo zbudi ob najmanjšem škripanju stopnic in najtišjem zasuku okrogle kljuke.

Ne vem, kako je nameraval nadaljevati pogovor glede mojega bedenja. Očitno je, da je bedenje opredelil kot nadlogo, ampak ali bo to vse? Jaz mu zagotovo nisem nameravala povedati kaj več. Če bi dal samo malo slutiti, da ve, da je še kaj več, če bi samo namignil, da je prišel sem z namenom, da bi to slišal, mislim, da ne bi mogel ničesar izvleči iz mene. Morala sem po svoji volji prelomiti tišino in reči, da nisem mogla spati. Morala sem vstati iz postelje in hoditi.

Zakaj?

Ne vem.

Da nisi imela neprijetnih sanj?

Ne.

»Neumno vprašanje,« je rekel. »Lepe sanje te ne preženejo iz postelje.«

Čakal je, da nadaljujem, ničesar ni vprašal. Nameravala sem odnehati, a sem še naprej govorila. Resnica je prišla na dan le malenkost spremenjena.


Mnenja in recenzije

LJUBO ŽIVLJENJE

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22828

Najbrž zadnja zbirka kratkih zgodb lanske nobelovke, ki je po njenem izidu in nekaj pred tem, ko je dobila največjo literarno nagrado, napovedala pisateljsko upokojitev, je lepa zaokrožitev žanra, ki mu je s svojim pisanjem vdihnila neizbrisen pečat. Munrojevo že poznamo po dveh prevedenih zbirkah kratkih zgodb, in sicer Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva ter Preveč sreče (obe sta v slovenščini izšli leta 2010). Tudi v Ljubem življenju nas popelje na enako tematsko ozemlje – na vrvohodsko izpisovanje zgodb, v katerih se nepredvidljivo, vendar z neko samoumevnostjo prepletajo življenjske zgodbe ter medsebojni osebni odnosi protagonistov, med katerimi ni enih, ki bi bili po definiciji pozitivni, in drugih, ki so negativci – tako prvi kot drugi si samo želijo živeti svoja življenja v skladu s svojimi idejami in pričakovanji, kar za seboj vleče presenetljive posledice. Večina zgodb je bila pred knjižno izdajo že objavljenih v literarnih revijah, vendar so v obliki knjižne zbirke, po mnenju kritikov, zasijale v novi luči in z osebnimi potezami avtorice. S tem so postale tudi nekakšna njena (do zdaj nenapisana) avtobiografija.

Samo Rugelj (Bukla 105-106, © Bukla)


Matej Bogataj, Mladina, recenzija: http://www.mladina.si/164149/alice-munro-ljubo-zivljenje/

Matej Bogataj, Mladina, Naj knjige 2014: http://www.mladina.si/163019/naj-knjige/

Valentina Plahuta Simčič, Delo, Knjiga tedna: http://www.delo.si/kultura/knjiga/knjiga-tedna-ljubo-zivljenje.html

Valentina Tominec, Dobre knjige: http://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=1095