LJUBIM TE, TEREZIJA!
Življenje in poslanstvo sv. Terezije Deteta Jezusa – šmarnice 2016
Stanko Gerjolj, Jože Urbanija
Razprodano
Ni na zalogi
Bog ljubi prvi, že vnaprej
V tem šmarničnem berilu spremljamo Terezijino opevanje Gospodovega usmiljenja na poteh njenih hrepenenj, v neomajni zvestobi Gospodu v temnih nočeh preizkušenj, bolezni in nerazumevanj. Njeno življenje neprestano preseneča. Večino ga je preživela odmaknjeno od javnosti, a jo je papež Pij X. razglasil za »največjo svetnico sodobnega časa«.
Sveta Terezija Deteta Jezusa pravi o sebi, da je le mala cvetka, da je ptiček, da pa gre vendar »samo za to, da pričnem tu na zemlji opevati, kar bom opevala vso večnost v nebesih – Gospodovo usmiljenje.«
Zadnje besede Terezije Deteta Jezusa, ko je 30. septembra 1897 umirala na rokah svoje sestre, so bile: »Moj Bog, kako te ljubim!« Toda že mnogo prej, že takrat, ko je Mala Terezika bila še v večni Božji misli, ji je njen Bog govoril: »Ljubim te, Terezija!« Bog ljubi prvi, že vnaprej.
V letu, preden je odšla občudovat »Gospodovo usmiljenje« v nebesa, je zato zapisala: »Vendarle sem našla svoj poklic! Moj poklic je ljubezen. Da, našla sem svoje mesto v Cerkvi, in to mesto, moj Bog, si mi podaril ti: v srcu Cerkve, svoje Matere, bom Ljubezen … in tako bom vse obenem.« Sveta Terezija Deteta Jezusa nam podarja sporočilo, ki je pomembno za vsakogar, ki je univerzalno. V njem izpoveduje svoje globoko življenje po veri, upanju in ljubezni. K temu pa smo kot otroci usmiljenega Očeta vsi poklicani. In od tega, koliko se človeštvo odziva na to povabilo, je odvisna tudi usoda človeštva. Ko gre za odnos do Boga, je Terezija jasna in odločna. Njeno življenje neprestano preseneča. Večino ga je preživela odmaknjeno od javnosti, a jo je papež Pij X. razglasil za »največjo svetnico sodobnega časa«.
Čeprav si je želela iti v misijone, tega ni doživela, a jo je papež Pij XI. kljub temu imenoval za zavetnico misijonov.
Terezija Deteta Jezusa, Terezija Ávilska in Terezija od Križa (Edith Stein) so tri osebnosti, ki v življenje sveta vnašajo živo občutenje Boga. So pristne pričevalke za Božjo naklonjenost, dobrohotnost, sočutje in usmiljenje.
O avtorju
Jože Urbanija se je rodil 15. marca 1941 na Škrjančevem pri Radomljah. Diplomiral je na Teološki fakulteti v Ljubljani (1971), magistriral na Vseučilišču v Zagrebu ter doktoriral iz bibliotekarstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je nato dve desetletji predaval bibliotekarstvo. Prejel je veliko priznanje Filozofske fakultete ter zlato plaketo Univerze v Ljubljani. Poleg strokovnih in znanstvenih člankov ter prevodov so izšla tudi njegova literarna dela: Utrinki (1996), Zgodbe Tomaža Slovenca (2001), Ljubiti in živeti (2010), Soldat Klement (2011), Vladati za vsako ceno (2012), Antonija, ostani v Komposteli (2014).
Odlomki iz knjige
Terezija Deteta Jezusa je na zahtevo predstojnice samostana napisala svoj življenjepis. Takole pravi o začetku svojega pisanja: »Preden sem prijela za pero, sem pokleknila pred Marijin kip (tisti kip, ki nam je dal toliko dokazov materinske ljubezni nebeške Kraljice do naše družine). Ponižno sem jo prosila, naj vodi mojo roko, da ne bi zapisala nobene vrstice, ki bi ji ne bila všeč.« Ob branju in poslušanju letošnjih šmarnic si kaj drugega tudi mi ne moremo želeti. Le to, da bi nebeška Kraljica vodila naše misli in naša srca, tako kakor je njej všeč.
Potem je Terezija Deteta Jezusa odprla evangelij in njen pogled je zadel na naslednje besede: »Nato je šel Jezus na goro ter poklical k sebi, katere je sam hotel. In prišli so k njemu« (Mr 3,13). »To, glejte,« pravi Terezija, »je skrivnost mojega poklica in sploh vsega mojega življenja. Ne kliče tistih, ki so tega vredni, ampak kogar sam hoče, ali kakor pravi sveti Pavel: »Bog se usmili, kogar se hoče, in izkaže usmiljenje, komur hoče usmiljenje izkazati. Torej ni na tistem, ki hoče, tudi ne na tistem, ki teče, ampak na Bogu, ki se usmili« (Rim 9,15-16). Zakaj je to tako, se sprašuje Terezija. Zakaj Bog enega bolj ljubi kot drugega, zakaj ne prejmejo vse duše enakih milosti? In Bog ji je v svoji dobroti dal razumeti to skrivnost, ko je pred njo odprl knjigo narave. Tu je videla, kako so vse cvetlice, ki jih je on ustvaril, lepe. Spoznala pa je tudi, da očarljivo obarvana vrtnica in bela lilija nič ne prikrajša majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. In doumela je, da bi narava izgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice. (…)
Terezija občuduje Boga, ki se sklanja k majhnim in se ob tem počuti kot drobna marjetica, obsijana s toplim žarkom božje ljubezni. Zato pravi, »da pravzaprav ne bo pisala svojega življenja, temveč bolj svoje misli o milostih, ki jih ji je Bog naklonil.«
In ker je bil Gospod do nje vedno sočuten in blag, bo vsa srečna opevala Gospodovo usmiljenje. Počuti se kot mala cvetka, ki si jo je Jezus utrgal. In kot takšna majhna cvetka želi preprosto povedati, kaj je Bog storil zanjo. Cvetka je vesela, da sme razglašati velike milosti, katere ji je naklonil Jezus brez vsake njene zasluge. Vse, kar ima, je delo njegovega usmiljenja. (Str. 6–8)
Terezija Deteta Jezusa pravi o sebi, da je vzbrstela na sveti zemlji. Lepšega izraza za družino Martin, v kateri se je rodila in zrasla, pravzaprav ni mogla najti. Njena družina je bila zanjo sveta zemlja. To pove vse: v njej se je počutila varno, sprejeto, v njej je začutila in izkusila ne samo pristno družinsko vzdušje, ampak tudi usmerjenost v svetost. To je bil samoumevni cilj življenja družine Martin. Izjemno predanost in zaupanje sta starša že prinesla v svoj zakon in ju v družini le še stopnjevala. Vse njuno delo je bilo prežeto z živo in dejavno vero. Imela sta devet otrok. Štirje so jima umrli. Kljub težkim preizkušnjam sta ohranila upanje. Ko ima Terezija pred očmi svoje starše, zapiše: »Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje.« (Str. 15)