LEKSIKON FILOZOFIJE

Že pri prvih utemeljiteljih metafizike je razvidno, da filozofija kot ljubezen do modrosti obsega dva pola te modrosti: teoretično znanje ali zrenje tega, kaj je res in najbolj res, ter praktično vedenje o tem, kaj je (najvišje) dobro. Filozofija, ki je nastala kot reakcija na grško mitologijo in na sofistično (zlo)rabo vedenja za ideološko prepričevanje ljudi in politično, govorniško manipuliranje z njimi, ni zrasla samo iz teženja po razumskem in logično doslednem mišljenju, ampak tudi iz potrebe po pravi duhovnosti in morali, ki naj ljudi pripelje do sreče. Teoretično znanje o prvih počelih in vzrokih, ki ne seže samo v najgloblje izvire vsega, kar je, ampak zajema tudi vso širino vsega, kar je, ni edini in v začetku tudi ne prvi namen filozofije. Za »ljubezen do modrosti« so praktična življenjska vprašanja o sreči in smislu življenja prav tako in še bolj pomembna. Tako bo ostalo ves čas njene zgodovine, le da bo včasih bolj v ospredju teoretičen spoznanjski, drugič pa praktičen življenjski in vrednostni vidik. (Str. 266)

Spraševanje po človeku pa je edinstveno, ker se nanaša na samega tistega, ki sprašuje. Sprašuje lahko le tisti, ki ne ve, a hkrati ve, ki se zaveda, da ne ve: »Vem, da nič ne vem« (Sokrat). Samega sebe človek popolnoma ne razume, sam sebi je uganka in skrivnost. Narava okoli njega ni odgovor na njegovo vprašanje, kajti človek je bitje, ki uresničuje samega sebe, ki samega sebe dela. To poteka na različnih ravneh. Človek je bitje, ki živi, ki se zaveda sebe in sveta ter spoznava vse, kar je; je svobodno bitje, ki se odloča ter se pri tem sprašuje, kaj je dobro in prav; ki komunicira z drugimi in se z njimi pogovarja; ki dela, da preživi in z delom spreminja svoje okolje; ki živi v skupnosti z drugimi, čustvuje ter goji prijateljstvo in ljubezen. Ne nazadnje, svoje bivanje dojema kot vprašljivo, ki ni samoumevno, in se zato sprašuje: čemu? Glede na te različne razsežnosti človekovega bivanja so različni misleci še posebej poudarili nekatere od njih ali pa so jih celo postavili kot osrednje, bistvene in odločilne. (Str. 127–128)

Vprašanje nesmrtnosti duše se mu zdi vedno manj pereče, ker je človekova prva naloga, da z odpovedjo svojim individualističnim željam in z askezo premaga tudi strah pred smrtjo. Premišljevanje o vesoljstvu, njegovem redu in usklajenosti nas mora potolažiti v naših izgubah in žalostih. Kakor se človek ne sme predajati žalosti v nesrečah, se ne sme predajati jezi in drugim strastem. Notranji mir duše je možen tudi sredi množice dolžnosti in opravil. Krepost ali dostojanstvo, ki je v premagovanju strasti, je edina resnična dobrina, za katero si moramo prizadevati in po njej hrepeneti. S tem dosežemo tudi resnično notranjo svobodo in srečo. (Str. 782)

Sreča ali srečnost je torej v razcvetu in izpopolnitvi vseh človekovih zmožnosti, posebno najvišjih. Najvišja vrlina najbolj osrečuje. Ta pa ni v praktični modrosti in razsodnosti, ki ostaja na ravni življenjskih zadev in je torej vezana na človekovo dvoumno stanje, kjer se mešata najvišje in najnižje, duh in telo, minljivost in večnost. Nad to naravo je namreč um in njegovo značilno delovanje je zrenje ali kontemplacija (theōria). Ta se ne ukvarja z zadevami tega življenja, ampak sama s seboj, je torej cilj sama sebi. Um zre samega sebe in to je po Aristotelu dejavnost, ki presega človeka. Šele ta pripelje človeka v popolno, božansko srečnost, saj je hkrati tudi njegova najvišja izpopolnitev. (Str. 836)