LAMBERT EHRLICH – PREROK SLOVENSKEGA NARODA

Lambert Ehrich – ena najbolj prepričljivih strateških državniških osebnosti med Slovenci

Knjiga je celovit prikaz osebnosti Lamberta Ehrlicha (1878–1942) ter njegovega vsestransko bogatega delovanja v Cerkvi in družbi na Koroškem in v Sloveniji. Deloval je kot duhovnik, profesor, veroslovec, misijonar, socialni in narodno- politični delavec. Odlikujejo ga izjemna sposobnost, treznost, preudarnost in človeška bližina pri presoji problemov ter zmožnost vključevanja različnih ljudi pri iskanju najprimernejših rešitev za narod in Cerkev.

Katoliški duhovnik in profesor Lambert Ehrlich (rojen 18. 9. 1878 v Žabnicah v Kanalski dolini [Italija], umorjen 26. 5. 1942 v Ljubljani) po svojem pomenu, vlogi in dejavnosti prekaša večino slovenskih rojakov, čeprav je njegov lik, žal, še danes skoraj neznan. Govorimo o eni najbolj prepričljivih strateških državniških osebnosti med Slovenci.
Po osnovni šoli v Žabnicah je obiskoval gimnazijo v Celovcu in tam maturiral, zaključil študij teologije z doktoratom v Innsbrucku in se izpopolnjeval še v Rimu, Parizu in Oxfordu. Leta 1902 je postal duhovnik krške škofije na avstrijskem Koroškem, deloval kot kaplan in tajnik škofa Kahna in od leta 1910 predaval filozofijo in osnovno teologijo v tamkajšnjem semenišču. Kot duša katoliškega duhovnega gibanja je usmerjal večino dušnopastirskih, kulturnih in socialno-političnih pobud med Slovenci in celo nemško govorečimi Avstrijci na Koroškem.
Bil je član Milesove komisije za razmejitev Koroške, na pariški mirovni konferenci pa je bil izvedenec za Koroško in je deloval kot usmerjevalec jugoslovanske delegacije v prizadevanjih za uveljavljanje pravic Slovencev in Hrvatov. 1. maja 1922 je postal redni profesor za primerjalno veroslovje na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in bil trikrat njen dekan. Po strokovnih ocenah specialistov je bil vrhunski znanstvenik, predavatelj, strokovnjak za verstva, etnologijo, misiologijo. 23. 3. 1931 ga je škof Rožman uradno imenoval za študentskega duhovnika. Zavzeto, nesebično in predvsem premišljeno je spodbujal študente (tedaj akademsko mladino) k dejavnemu krščanskemu družbenemu življenju.
Moč sta mu dajali živa vera, preverjena v molitvi in dosledni askezi, in globoka ljubezen do vsakega človeka. Klical je k redu, družbeni pravičnosti in spoštovanju dostojanstva vsakega človeka. Svoje odločno nasprotovanje italijanskemu in komunističnemu zatiranju v svoji Spomenici Italijanom je plačal z življenjem, ko so ga s študentom Viktorjem Rojicem pred njegovim Cirilovim domom po ukazu Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča ustrelili atentatorji, organizirani kot tajna varnostno-obveščevalna služba komunistov (VOS).