KONČNO SVOBODNA!
Anne-Isabelle Tollet, Asia Bibi
Kratka predstavitev (912 KB)21,50 €
Svetovni simbol boja proti verskemu fanatizmu
V Islamski republiki Pakistan je bila kristjanka Asia Bibi obsojena na smrt zato, ker je pila vodo iz istega vodnjaka kot muslimani. Devet let je preživela v zaporu, devet let je bila deležna poniževanja in mučenja zaradi domnevnega bogokletstva.
»Datumov si navadno ne zapomnim, ampak nekaterih dni človek ne pozabi nikoli. Recimo tistega petka, 19. junija 2009. Pred sončnim zahodom je bilo, ko sem prvič prišla v zapor Šehupura, kjer sem potem preživela tri leta, dokler me niso premestili. Niso mi še sodili, vendar sem bila v očeh vseh že kriva. Tistega dne se spominjam, kot bi bilo včeraj, in ko zaprem oči, podoživim vsak trenutek …« Knjiga manj kot leto dni po njeni izpustitvi prinaša ekskluzivno pričevanje te preproste žene in mame, ki je postala svetovni simbol boja proti verskemu fanatizmu. »Mojo zgodbo poznate iz javnih občil. Moj križev pot poznate in morda ste se kdaj poskusili vživeti v moj položaj, da bi doumeli moje trpljenje. Vendar si mojega vsakdanjika niti predstavljati ne morete. Zato vam bom v tej knjigi povedala vse.«
Delo prinaša pretresljivo pričevanje Pakistanke Asie Bibi (1965), ki je zaradi domnevnega bogokletstva kar devet let preživela v strahu pred izvršitvijo dosojene ji smrtne kazni. Knjiga je več kot le pripoved o skrajni (verski) nestrpnosti, saj nazorno kaže, da več kot 70 let po objavi Splošne deklaracije človekovih pravic té večjemu delu svetovnega prebivalstva še vedno ostajajo nedostopne. Bralce posredno tudi opominja, da si je treba za vrednote, pravice in svoboščine, ki jih dojemamo kot samoumevne, nenehno prizadevati. Delo, ki ga je povsem neizobražena avtorica napisala ob pomoči francoske novinarke, ki je bila vsa leta dejavno vključena v boj za njeno oprostitev, obsega dragocene tajne dokumente, pisma, pričevanja iz ozadja procesa proti Asii Bibi, procesa proti človečnosti. Prikaže pa tudi izjemne ljudi iz samega vrha pakistanske politike, ki so svoje neomajno zavzemanje za pravičnost plačali z življenjem.
Nobenega dvoma ni bilo več, da sem žrtev zarote, neumnosti in brutalne hudobije.
Sodnik se je zahvalil kariju in povedal, da se bo za nekaj minut umaknil na samo. Gledala sem ga, kako je smuknil skozi majhna vrata. Policista ob meni sta mi rekla, naj sedem. Razumela sem, da mora sodnik o zadevi premisliti, in tega sem bila vesela. Saj menda ni mogel niti za trenutek verjeti, da bi jaz lahko izrekla takšne grozote … Ne, v moji domovini nihče ne more izreči česa takega, ne da bi tvegal, da ga bodo linčali ali mu izmaličili obraz s kislino.
V dvorani ni bilo nikogar, čigar navzočnost bi me pomirila, pa sem raje sklonila glavo, da ne bi videla sovražnih pogledov občinstva. Čutila sem, kako me vsi tisti pogledi prebadajo, zabadajo; tedaj še nisem vedela, da me bodo preganjali vsako noč.
Pet minut pozneje se je sodnik vrnil, kar me je v prvem hipu pomirilo. Takrat sem namreč neumno menila, da sodnik pač ne bo verjel niti besedice od tistega, česar so me obtoževali, da sem domnevno rekla o Preroku; da je zgodba preveč nesmiselna. Za pogum sem globoko vdihnila – izrekel naj bi razsodbo. Treščila je kot grom.
Asia Norin Bibi, v skladu s členom 295c pakistanskega kazenskega zakonika vas je sodišče obsodilo na smrt z obešenjem in na plačilo odškodnine v znesku 300.000 rupij.
Ta razsodba mi še danes odmeva v ušesih.
Čas se je ustavil, niti ganiti se nisem mogla, ker mi ni šlo v glavo, nisem mogla verjeti. Udarec sodniškega kladivca me je napotil naravnost v smrt, jaz pa nisem hotela umreti. S široko odprtimi usti sem hlastala za zrakom, kot bi se utapljala. Po obrazu so mi stekle vroče solze, nezadržna poplava solz. Skrila sem oči za skrčena kolena, da bi pogoltnila bolečino in ne bi bila več priča temu nauku sovraštva. Čutila sem se osamljena, popolnoma sama. Ljudje, ki jih sploh nisem poznala, so s strastnim navdušenjem vzklikali sodniku. Veselili so se moje smrti, kriče: »Smrt kristjanki, Allahu Akbar.« Tepli so me, od njihovih ponižujočih klofut mi je zvonilo v ušesih, bljuvali so vame svoj prezir. V obraz mi je bilo vroče od besa in sramu. Zakaj me sovražijo? Zakaj lažejo? Kako lahko moje življenje ali smrt spremenita njihovo življenje? Bila sem navadna uboga kmetica. Kako lahko človek slavi smrt nekoga, ki ga sploh ne pozna?
(Str. 26–27)
https://radio.ognjisce.si/sl/223/novice/31110/skoraj-deset-let-v-negotovosti-zapora.htm
Knjige istega avtorja
