KOMINFORM V ZABRINJU in DIVJI GOLOB

Žarko se je drugače spoprijemal z dogodkom, ki je njemu, Vitu, porival pištolo v roke. Dovolj ga je bilo videti, že ko se je pripeljal k njemu: dajal je vtis, kot da ga Resolucija ne samo ni potlačila, ampak nasprotno, osvežila in pomladila.
»Vidalija nisem dobil,« je odgovoril Žarko na Vitovo vprašanje.
»Skočil je v Rim. Mogoče je vedel za Resolucijo, preden je bila objavljena.
Vidali je pač Vidali. Kar pa se partijske linije tiče, je zapustil geslo: ‘Brezpogojno sprejetje Resolucije‘.«
»Babič, ki sem mu telefoniral, je, nasprotno, mnenja, naj se spor ne prenese v partijo STO-ja, ob vsem spoštovanju Sovjetske zveze in Stalina. A naj ti zaupam, kar mi je rekel pred meseci eden naših vodilnih.«
»Kdo?«
»On, Babič.«
In mu je povedal, kako je Kardelj omenil težavo, ki pa da se bo zgladila.
»Nisem mislil, da je Kardelj tako slab prerok. Že trditev v pismu, da sta s Titom uvedla v partiji turški režim, dokazuje, koliko se je spor poravnal,« je rekel Žarko.
»Sicer pa si videl moje podčrtave …«
V kopiji Resolucije, ki jo je bil dal Žarko Vitu, so bili podčrtani glavni očitki Titu.
»Po mojem trditve, ki so za jugoslovansko partijo nesprejemljive,« je rekel Vito.
»Počakaj, tudi jaz bi lahko rekel kaj čez jugoslovanski sistem od trenutka, ko so nam prekomorcem, ki smo se odločili za Tita namesto za kralja Petra, ob izkrcanju v Splitu pobrali ure z zapestij … Naj omenim, kar počenja Titova Udba po Trstu z ugrabljanjem ljudi po ulicah … A to samo mimogrede, saj gre za policijisko prakso, ki jo izvajajo vsi socializmi. Pač nujna prehodna stopnja k višjemu humanemu razvoju komunizma. A gre za nekaj drugega: da se je Tito uprl temu razvoju, ki ne more biti prepuščen neki slepi stihiji, ampak njenemu osrednjemu vodstvu. Tito, če bi uspel, bi bil začetek konca komunizma.«
»Tito ne more biti problem ne za ta razvoj ne za Stalina ne za nas. Stalin bo opravil s Titom kakor s Trockim, če ga prej ne bodo odstavili lastni ljudje, z njim in Kardeljem, Rankovićem in Djilasom vred.«
»Toda ali bo za vse, kar je Tito le naredil, to zaslužil?« je rekel Vito.
»Je zaslužil Trocki, ki je organiziral Rdečo armado? Logika revolucije.«
»Če je spor trajal dovolj dolgo, kakor izhaja iz Kardeljevih besed našemu Babiču, je Tito imel dovolj časa, da je svojo policijo in vojsko pripravil na vse možnosti. Trocki ni imel za sabo države, Tito pa jo ima …«
»Ti si bil partizan, kar jaz nisem bil. Ti si se dajal z Nemci, jaz sem kot kuharski pomočnik delal v glavnem stanu maršala Alexandra tam blizu Neaplja. Dobro, od tam sem z drugimi vred ušel k jugoslovanski bazi v Bariju, da sem nato prišel v Slovenijo. Tudi v neko brigado so me dali. Toda boril se nisem, kakor si se ti. Zato te vprašam: je bilo že v partizanih kaj proti Sovjetski zvezi in Stalinu? Morda kaj tihega nerazpoloženja?«
»Kje! V partizanih? Saj je bilo tam vse sovjetizirano! Sovjetska zveza je bila sveta. Zgodovina VKP(b) je bila sveta knjiga. Da ne govorim o Stalinu«, je rekel Vito.
»Predstavljam si, da vam je moral biti nekakšen Bog.«
»Oče, Sin in Sveti Duh v enem,« je rekel Vito.
»Zdaj pa tole!« je rekel.
»Če se Tito ne ukloni, bo vrag. Sicer pa grem te dni v Ljubljano.«
»Po kaj?«
»Na sodišče, na razpravo o dediščini po nekem stricu, o katerem sem komaj kaj vedel. Neumnost: 32 dedičev za neko revščino. A šel bom bolj zato, da povoham, kakšno vreme je tam. Ko se vrnem, ti pridem kaj povedat.«