KLJUKEC

Med številnimi priredbami grške nove komedije, ki jih je ustvaril rimski komediograf Tit Makcij Plavt (ok. 251–184 pr. Kr.), je eden njegovih največjih dosežkov pozna komedija Kljukec (Pseudolus), prvič uprizorjena leta 191 pr. Kr. Še več, po pričevanju Cicerona, za čigar časa so jo še vedno uprizarjali, je bila posebej pri srcu tudi avtorju samemu. Njena zgodba razkriva značilne poteze nove komedije, kot sta ljubezenski zaplet in lik pretkanega sužnja. Atenski mladenič Kalidor je zaljubljen v Fojnikijo, sužnjo zvodnika Baliona, glavnega negativca v drami. V uvodnem prizoru obupani Kalidor prebere hišnemu sužnju Kljukcu pismo, v katerem ga prosi Fojnikija za pomoč: kupil jo je makedonski vojak, ki je že plačal 15 min predujma, prav ta dan pa naj bi prispel njegov sel s prepoznavnim znamenjem, plačal zvodniku še preostalil 5 min in jo odpeljal. Iznajdljivi Kljukec zagotovi Kalidoru, da bo to preprečil, in v nadaljevanju med neštetimi zapleti in preobrati opazujemo, kako Kljukec prestreže vojakovega sla, se polasti prepoznavnega znamenja in vojakovega pisma, prelisiči zvodnika in odpelje Fojnikijo h Kalidoru.

Kljukec (pretkani in predrzni suženj, ki je najbistrejša glava v komediji in njen končni zmagovalec) je zaradi svoje prekipevajoče radoživosti, duhovitosti in domiselnosti Plavtova najbolj »plavtovska« igra.