K LUČI
Lojze Kozar ml.
18,00 €
Božji služabnik neuničljivega upanja
Knjiga K luči je tretji del biografske trilogije V nebo (ob Srebrnem dečku in Zlatem pastirju) in pripoveduje o dogajanju po smrti Božjega služabnika Alojzija Kozarja, ki je s svojim duhovniškim in kulturnim delom zaznamoval najprej Odrance,
nato slovensko Cerkev, pa tudi širši slovenski kulturni prostor. Zapisi odsevajo prepričanje ljudi o njegovi svetosti in njihova prizadevanja, da bi jo prepoznala tudi Cerkev.
Odranska cerkev ima v notranjosti osem stebrov in ob njih osem nevidnih stebrov, žrtev nesreče pri gradnji cerkve. Ima pa še osrednji nevidni steber, ki se pne najvišje. To je steber s tremi loki, ki se imenuje Božji služabnik Alojzij Kozar.
On je vedel, da je pri Bogu doma. Vedel je, da mora iti v nebo. V to smer je hodil že kot otrok in mladenič, že kot Srebrni deček. Še bolj zavzeto je hodil v nebo kot duhovnik, župnik v Odrancih, kot Zlati pastir. Dogajanje po njegovi smrti ali K luči govori o prepričanju ljudi, da je v nebo tudi vstopil, da je prišel k Luči, da je ves obsijan z Lučjo.
Tudi tri dela: Srebrni deček, Zlati pastir in K luči s skupnim imenom V nebo so steber s tremi loki, ki je usmerjen domov, v nebo.
Dobrodošlica
»Tvoja beseda je svetilka mojim nogam, luč na moji stezi.« Tako je donelo z vseh strani, ko se je župnik Kozar vrnil domov in delal prve korake skozi večna prostranstva.
Šel je, čeprav ni premikal nog. Bližal se je luči, čeprav je bil že ves ožarjen z njo in vanjo potopljen. Obdan je bil z množico nebeščanov, ki so mu prijazno prikimavali, se mu dobrohotno smehljali.
Z osrčja luči, blage in tople, so prihajale besede: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«
Besede so vstopale v srce in ga napolnjevale z nepopisno srečo. Besede so bile luč in v srcu je bila luč. Samo luč. Samo mir. Samo polnost vsega lepega in dobrega.
Množica je še naprej slavila Boga. Z besedami in brez njih. S pesmijo in lučjo. Iz te hvalnice so izstopile besede svetega škofa Avguština, ki je spregovoril: »K sebi si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je bilo naše srce, dokler se ni umirilo v tebi. Zdaj te ne neha slaviti.«
Besede niso izzvenele, preoblikovale so se v melodijo. Škof Anton Martin je začel peti in vsa množica je pritegnila:
»V nebesih sem doma, tu Jezus krono da, tu je moj pravi dom, tu večno srečen bom.«
Tudi Alojzij je prepeval. Njegova pesem je bila vesela hvalnica. Bila je neugasljiva luč. Bila je dopolnitev življenjske pesmi. Bila je osrečujoča večnost.
Beseda tvoja sveti mi,
je luč, ki nikdar ne zgori.
Beseda polni mi srce,
zahvaljen za darove vse.
(Stran 24)
Vsak je nekje doma. Vsak se nekje lepo počuti. Vsak se rad vrača tja, kjer je sprejet. Toda, kje je tak dom? Vsakemu domu navsezadnje nekaj manjka. Predvsem tista polnost, tista trajnost, ki človeku zagotavlja neminljivo srečo.
Kje smo torej doma? Kje je naš dom? Lahko rečem, da v hiši, v stanovanju, kjer prebivam, kjer so ob meni ljudje, ki jih imam rad. A ta dom ni vse. Že kar nekaj mojih ljudi so odpeljali iz doma in se niso več vrnili. Našli so nov dom, tistega, o katerem je blaženi škof Slomšek zapel v pesmi V nebesih sem doma. Mnogi ljudje so spoznali, da so naš pravi dom nebesa. Zato še noben človek ni doma, tudi če sedi v svojem stanovanju, v svojem ljubem domu.
O tej poti domov je razmišljal tudi Božji služabnik Alojzij Kozar. Zapisal je: »Ležim v travi za ogradcem in vsa lepota stvarstva se zliva vame. Zdaj vem, da se iz globin vsemirja vračam domov.«
(Stran 197)