JEZUS IN LOGOTERAPIJA
Interpretacija Jezusovega javnega delovanja skozi oči psihoterapije Viktorja Frankla
Robert C. Leslie
Kratka predstavitev-Leslie-Jezus in logoterapija (526 KB)19,50 €
Tisočletja stara zdravila za ranjeno dušo sodobnega časa
Jezusovo delovanje je prvovrstna študija primera psihoterapevtske obravnave. Njegovo osebno služenje in pomoč ljudem v stiski izražata brezčasne resnice človekove notranje motivacije. Tudi v veliki notranji stiski se namreč skriva moč za trajno življenjsko preobrazbo. Katarzično srečanje bibličnih znancev po načelih sodobne psihoterapije in v luči logoterapije Viktorja E. Frankla.
So naše skušnjave po zadovoljitvi telesnih potreb, po moči in dokazovanju tako zelo drugačne od vsega, kar je doživljal Jezus svojih 40 dni v puščavi? So naši poskusi mobilizacije kljubovalne moči človeškega duha tako daleč od Zahejevih? Smo bolj uspešni pri iskanju osebne življenjske naloge, kot je bil bogati mladi oblastnik? Znamo vrednotne konflikte v sebi razreševati uspešneje kot hromi mladenič? Zapolnjujemo svojo bivanjsko praznoto bolje kot zapostavljena Samarijanka ob vodnjaku? Krmarimo med uresničevanjem doživljajskih vrednot vsaj tako dobro kot Marija in Marta? Po biblijskem zemljevidu nas avtor knjige povabi še v družbo farizeja Simona ter vase in v svoje sposobnosti dvomečega Petra, ob invalidsko posteljo moža v Betesdi ter iz oči v oči z geraškim obsedencem.
Morda so nam življenjske okoliščine teh ljudi danes tuje, medčloveška razmerja in notranji boji pa ostajajo vse do danes povsem enaki. Pričujoča študija se naslanja na psihoterapevtski pristop, ki ga je razvil dunajski psihiater Viktor E. Frankl in mu nadel ime logoterapija oziroma zdravljenje s smislom. Vse se namreč začne in konča pri smislu. Če človek ve »zakaj«, potem zmore tudi kakršen koli »kako«.
Je že tako, da za rešitev problema ni determinativno to, da ga razumsko dojamemo (čeprav je to pogosto zelo koristno), predvsem pa to ne zagotavlja, da se bo zaradi tega kaj spremenilo. Pomembnejša od razkritja nerazrešenih ojdipskih razmerij, pomembnejša od razvidenja, za katero varnostno operacijo točno gre, ali prepoznave svojskih obrambnih mehanizmov je naša zavestna odločitev, da se hočemo z življenjem, kakršno že je, soočiti z optimizmom glede končnega izida.
(Str. 31)
To zelo nedvoumno pribija Goethejeva maksima, ki jo rad navaja Frankl: »Če ljudi jemljemo, kakršni so, postajajo slabši. Če pa delamo z njimi tako, kakor da bi bili taki, kakršni bi morali biti, jih spravljamo tja, kamor jih je treba spraviti [tj. jim pomagamo, da postanejo, kar so zmožni postati].« Tako je z ljudmi vedno in vsakič ravnal Jezus.
(Str. 36)
Franklovo logoterapijo zaznamuje prav ta skrb za najvišje vrednote. Najrazpoznavnejši vidik logoterapije je njeno vztrajanje pri osebni odgovornosti, ki pomeni veliko več kot razvijanje lastnega potenciala: gre za čut odgovornosti, ki se zaveda različnih vrst vrednot in se odloči za razmerje z najvišjimi vrednotami. S tem poudarkom Frankl še podčrtuje za Jezusa značilni pristop.
(Str. 79)
Knjige istega avtorja
