HOJA ZA SMISLOM

V nasprotju s Freudovim časom danes nimamo več največjih preglavic zaradi potlačevanja naravne želje po ugodju, zlasti spolnem užitku. V naši spolno osvobojeni, znanstveno naravnani, skeptični in fatalistični družbi izobilja trpimo zaradi potlačevanja druge naravne želje – želje, da bi našli smisel. Ker smo voljo do smisla sami v sebi potlačili, se nam zdi, da v življenju ni več nikakršne smotrnosti, nikakršnega izziva, nikakršnih obveznosti; zdi se nam, da je popolnoma vseeno, kaj počnemo, življenje nam postaja nevzdržno, sami sebi se zdimo nepomembni kot kukec, ki je zašel pod kolo valjarja. Počutimo se brezupno ujete v okoliščine, na katere ne moremo vplivati. »Obtičali« smo, izgubili smo boj z življenjem. Življenje nam je le še neusmiljen boj za obstanek, pusto, enolično ponavljanje vsakdanjih plehkosti, v nas pa zeva gromozanska praznina. Takšno bivanjsko praznoto občutijo bogati in revni, mladi in stari, uspešni in neuspešni. Po izsledkih logoterapije jo poslovodniki zapolnjujejo z nadurami, študentje pa z drogami. (Str. 68)

Kakor hitro se otresemo avtoritete, kakor hitro se dokopljemo do neodvisnosti in izobilja, že pokaže zobe bivanjska praznota. Že drugič smo jedli z drevesa spoznanja in že v drugo izgubili varno zavetje rajskega vrta. Spet smo sami svoji gospodarji, le da posledica izgona v naši premožni, avtomatizirani družbi ni prekletstvo, da moramo jesti kruh v potu svojega obraza, pač pa da ga jemo duhovno zdolgočaseni. Pa ni posledica naše svobodnosti samo dolgčas. Čutimo se tudi krive, ker vemo, da bi se lahko odločili drugače, občutimo tesnobo, ker nas teži bridko breme svobodnosti. Lahko pa nam svoboda prinese veselje, ker je izbiranje nekaj ustvarjalnega, podeljuje nam smisel, ker se z ustvarjalnostjo rojevajo razlogi za smisel. (Str. 179)

V tem tiči nevarnost: na račun novopridobljene svobodnosti si zdaj sami po mili volji krojimo osebna merila, pa naj so to na lastno kožo pisana pravila v umetnosti ali hipoteze v znanosti, nam lasten jezik, ali pa nam lastna morala, verovanja in pomeni. V brezglavem poganjanju za svobodo si vsak hiti kovati svoja pravila, vsak hoče biti sam svoj mojster. Če se bo ta težnja nadaljevala in bomo vsi postali kovači svojih lastnih vrednot, bo na svetu zavladala babilonska zmešnjava, s svojo raznoliko »domačo« moralo pa lahko nazadnje sami sebe pogubimo. Božja obljuba Noetu, da ne bo nikoli več odprl nebesnih zapornic in poslal nad svet še enega vesoljnega potopa, ne izključuje možnosti, da bi zapornice pogube lahko odprli sami. Kadar človekova svoboda ne pozna meja, človeku nič ne brani, da ne bi zanikal celo lastnega obstoja. (Str. 181)