HOJA ZA SMISLOM
Viktor Frankl, logoterapija in življenje
Joseph B. Fabry
Fabry B Joseph 2022 - Hoja za smislom - PL (423 KB)25,00 €
Franklova misel kot kažipot za slehernikovo iskanje življenjskega smisla
Viktor E. Frankl, ustanovitelj tretje dunajske šole psihoterapije, se s svojo logoterapevtsko mislijo uvršča med akademike. Zanj je bila poenostavljena znanost ponaredek znanosti. Pričujoča knjiga pa je most do slehernega bralca in dokaz, da je mogoče stvari poenostaviti, ne da bi jih prepoenostavili. Ne gre za klasični priročnik za samopomoč, vendar ponuja tisoč in en uvid za vse »iskalce« sodobnega sveta. Vsi smo bili nekoč izgnani iz raja in vsak se kdaj ujame v svoje lastno koncentracijsko taborišče. A kot pravi Frankl, se zvezde najlepše vidijo iz ruševin. Treba pa se je ustaviti in ozreti navzgor.
Filozofska misel Viktorja Frankla med bralce po vsem svetu stopa v več kot 30 knjigah, ki so doslej prevedene v 31 jezikov. Joseph B. Fabry se je zavedal, da so te knjige za večino bralcev prezahtevne, predvsem pa si jih ljudje ne bodo znali prevesti v uporabne logoterapevtske metode, s katerimi bi si lahko v svojih stiskah tudi zares pomagali. S pričujočo knjigo je želel logoterapijo popularizirati in poenostaviti, ne da bi se izneveril Franklovemu znanstvenemu pristopu. Knjiga ni napisana kot priročnik za terapevte ali knjiga za samopomoč v slogu »naredi si sam«. Kot pravi avtor, je namenjena milijonom ljudem, ki so sicer zdravi, a se v občutju bivanjske izpraznjenosti počutijo bolne, ker v večini mrzličnih vsakodnevnih dejavnosti ne vidijo več globljega smisla. Nekoč je naloga pomagati ljudem v stiski pripadala prerokom, duhovnikom, svečenikom, filozofom in učiteljem. Danes se jim pridružujejo psihologi, psihiatri in drugi pomagajoči poklici. Enega sodobnih odgovorov na starodavni problem, kako živeti po »izgonu iz raja« in kako najti smisel med preizkušnjami trpljenja in po njih, ponuja tudi logoterapija.
V nasprotju s Freudovim časom danes nimamo več največjih preglavic zaradi potlačevanja naravne želje po ugodju, zlasti spolnem užitku. V naši spolno osvobojeni, znanstveno naravnani, skeptični in fatalistični družbi izobilja trpimo zaradi potlačevanja druge naravne želje – želje, da bi našli smisel. Ker smo voljo do smisla sami v sebi potlačili, se nam zdi, da v življenju ni več nikakršne smotrnosti, nikakršnega izziva, nikakršnih obveznosti; zdi se nam, da je popolnoma vseeno, kaj počnemo, življenje nam postaja nevzdržno, sami sebi se zdimo nepomembni kot kukec, ki je zašel pod kolo valjarja. Počutimo se brezupno ujete v okoliščine, na katere ne moremo vplivati. »Obtičali« smo, izgubili smo boj z življenjem. Življenje nam je le še neusmiljen boj za obstanek, pusto, enolično ponavljanje vsakdanjih plehkosti, v nas pa zeva gromozanska praznina. Takšno bivanjsko praznoto občutijo bogati in revni, mladi in stari, uspešni in neuspešni. Po izsledkih logoterapije jo poslovodniki zapolnjujejo z nadurami, študentje pa z drogami. (Str. 68)
Kakor hitro se otresemo avtoritete, kakor hitro se dokopljemo do neodvisnosti in izobilja, že pokaže zobe bivanjska praznota. Že drugič smo jedli z drevesa spoznanja in že v drugo izgubili varno zavetje rajskega vrta. Spet smo sami svoji gospodarji, le da posledica izgona v naši premožni, avtomatizirani družbi ni prekletstvo, da moramo jesti kruh v potu svojega obraza, pač pa da ga jemo duhovno zdolgočaseni. Pa ni posledica naše svobodnosti samo dolgčas. Čutimo se tudi krive, ker vemo, da bi se lahko odločili drugače, občutimo tesnobo, ker nas teži bridko breme svobodnosti. Lahko pa nam svoboda prinese veselje, ker je izbiranje nekaj ustvarjalnega, podeljuje nam smisel, ker se z ustvarjalnostjo rojevajo razlogi za smisel. (Str. 179)
V tem tiči nevarnost: na račun novopridobljene svobodnosti si zdaj sami po mili volji krojimo osebna merila, pa naj so to na lastno kožo pisana pravila v umetnosti ali hipoteze v znanosti, nam lasten jezik, ali pa nam lastna morala, verovanja in pomeni. V brezglavem poganjanju za svobodo si vsak hiti kovati svoja pravila, vsak hoče biti sam svoj mojster. Če se bo ta težnja nadaljevala in bomo vsi postali kovači svojih lastnih vrednot, bo na svetu zavladala babilonska zmešnjava, s svojo raznoliko »domačo« moralo pa lahko nazadnje sami sebe pogubimo. Božja obljuba Noetu, da ne bo nikoli več odprl nebesnih zapornic in poslal nad svet še enega vesoljnega potopa, ne izključuje možnosti, da bi zapornice pogube lahko odprli sami. Kadar človekova svoboda ne pozna meja, človeku nič ne brani, da ne bi zanikal celo lastnega obstoja. (Str. 181)
Knjige istega avtorja
