GUGALNICA
Samomor skozi otroške oči
Gašper Rus, Žiga Valetič
Ilustracije: Gašper Rus
Strani: 104
Format: 160 mm x 235 mm
Leto izdaje: 2013
ISBN: 978-961-278-061-6
Življenjepis avtorjev (99 KB)5,00 €
Gugalnica kot priložnost za pogovor
Risani roman Gugalnica obravnava zahtevno temo samomora skozi otroške oči. Pretresljiva zgodba pripoveduje o očetu, ki pove svoji hčerki, da je bil izgubil svojega očeta zaradi samomora. Tema, ki bi lahko ostala boleč tabu, se izteče v katarzo in bo na pot do nje pomagala tudi bralcem, ki so ljubljeno osebo morda izgubili na podoben način. Mojstrski stripovski prvenec ilustratorja in striparja Gašperja Rusa ter scenarista Žige Valetiča.
Zgodba posameznika, ki naredi samomor, je v tistem trenutku žal za vedno končana. Zgodbe njegove družine, svojcev, prijateljev in znancev pa se običajno takrat šele začnejo … In v tistih trenutkih samotno zaškripajo »gugalnice«. V Sloveniji jih je vsako leto okrog 2.700, če upoštevamo dejstvo, da vsak samomor prizadene najmanj šest oseb.
V stripovskem romanu, ki je pred nami, sta se avtorja na pronicljiv, domiseln in doslej v slovenskem prostoru še ne viden način dotaknila teme, o kateri se največkrat govori pritajeno. Upam si trditi, da smo kot družba v zadnjih letih naredili korak v smeri destigmatizacije samomora oziroma večine vidikov samomorilnega vedenja, o svojcih umrlih zaradi samomora pa se še vedno pogovarjamo šepetaje in z zadrego. Zadrega je verjetno obojestranska.
Pred nami je zgodba o fantu, katerega oče je končal življenje po lastni odločitvi. Fant se kot odrasel moški sooča s tem, kako naj hčerki na primeren način pove, da je njegov oče naredil samomor. Ravno v tej časovni perspektivi je ena od posebnosti in vrednosti stripa: v časovnem potovanju vidimo stisko tistih, ki žalujejo zaradi samomora, najprej skozi otroške, pozneje pa tudi skozi odrasle oči. Tako spoznamo, »da do konca ne preboliš nikoli«. Čeprav je roman prvotno mišljen kot prikaz enega od možnih načinov, kako oče pove hčerki, da je sam izgubil starša zaradi samomora, je tudi mnogo več kot to. Zanimivo in slikovito je prikazana široka paleta stisk, s katerimi se srečujejo svojci umrlih, pa tudi stiske, ki jih doživlja samomorilno ogrožena oseba. Tako bralec prek zelo osebne zgodbe odkriva čustveno pomembna vprašanja in dileme, s katerimi se soočajo svojci: Zakaj? Kaj sem naredil narobe? Me nisi imel dovolj rad? Zakaj si nas zapustil?
Počasi in zanesljivo zgodba razkriva tudi svoje preventivno sporočilo, da lahko svojcem, ki žalujejo zaradi samomora, tako ali drugače pomagamo vsi: ljudje s podobno izkušnjo, strokovnjaki in širša družba.
Gugalnica se na svež način loteva destigmatizacije samomora in bo dobrodošlo branje za vse, ki se srečujejo s to problematiko. Avtorjema pa je potrebno čestitati, da sta se tako resne teme lotila na tako igriv in hkrati tako zelo subtilen način.
— doc. dr. Saška Roškar
Risani roman Gugalnica obravnava zahtevno temo samomora skozi otroške oči. Pretresljiva zgodba pripoveduje o očetu, ki pove svoji hčerki, da je bil izgubil svojega očeta zaradi samomora. Tema, ki bi lahko ostala boleč tabu, se izteče v katarzo in bo na pot do nje pomagala tudi bralcem, ki so ljubljeno osebo morda izgubili na podoben način. Mojstrski stripovski prvenec ilustratorja in striparja Gašperja Rusa ter scenarista Žige Valetiča.
Zgodba posameznika, ki naredi samomor, je v tistem trenutku žal za vedno končana. Zgodbe njegove družine, svojcev, prijateljev in znancev pa se običajno takrat šele začnejo … In v tistih trenutkih samotno zaškripajo »gugalnice«. V Sloveniji jih je vsako leto okrog 2.700, če upoštevamo dejstvo, da vsak samomor prizadene najmanj šest oseb.
V stripovskem romanu, ki je pred nami, sta se avtorja na pronicljiv, domiseln in doslej v slovenskem prostoru še ne viden način dotaknila teme, o kateri se največkrat govori pritajeno. Upam si trditi, da smo kot družba v zadnjih letih naredili korak v smeri destigmatizacije samomora oziroma večine vidikov samomorilnega vedenja, o svojcih umrlih zaradi samomora pa se še vedno pogovarjamo šepetaje in z zadrego. Zadrega je verjetno obojestranska.
Pred nami je zgodba o fantu, katerega oče je končal življenje po lastni odločitvi. Fant se kot odrasel moški sooča s tem, kako naj hčerki na primeren način pove, da je njegov oče naredil samomor. Ravno v tej časovni perspektivi je ena od posebnosti in vrednosti stripa: v časovnem potovanju vidimo stisko tistih, ki žalujejo zaradi samomora, najprej skozi otroške, pozneje pa tudi skozi odrasle oči. Tako spoznamo, »da do konca ne preboliš nikoli«. Čeprav je roman prvotno mišljen kot prikaz enega od možnih načinov, kako oče pove hčerki, da je sam izgubil starša zaradi samomora, je tudi mnogo več kot to. Zanimivo in slikovito je prikazana široka paleta stisk, s katerimi se srečujejo svojci umrlih, pa tudi stiske, ki jih doživlja samomorilno ogrožena oseba. Tako bralec prek zelo osebne zgodbe odkriva čustveno pomembna vprašanja in dileme, s katerimi se soočajo svojci: Zakaj? Kaj sem naredil narobe? Me nisi imel dovolj rad? Zakaj si nas zapustil?
Počasi in zanesljivo zgodba razkriva tudi svoje preventivno sporočilo, da lahko svojcem, ki žalujejo zaradi samomora, tako ali drugače pomagamo vsi: ljudje s podobno izkušnjo, strokovnjaki in širša družba.
Gugalnica se na svež način loteva destigmatizacije samomora in bo dobrodošlo branje za vse, ki se srečujejo s to problematiko. Avtorjema pa je potrebno čestitati, da sta se tako resne teme lotila na tako igriv in hkrati tako zelo subtilen način.
— doc. dr. Saška Roškar
Nacionalna predstavnica pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora
Knjige istega avtorja
