FILOZOFIJA DRAME
Jozef Tischner
Kratka predstavitev_Tischner_Filozofija drame (882 KB)29,00 €
Filozofija medčloveških in presežnih odnosov
V Filozofiji drame (kjer »drama« pomeni srečanje – človeka s človekom oziroma človeka z Bogom), ki je danes klasično delo poljske filozofije, Tischner razvija izvirno filozofsko antropologijo, ki skuša najti odgovore na vprašanja: Kdo je Drugi, ki ga srečujem? Od kod zlo? Kaj so lepo, dobro, resnica? Avtor v iskanju odgovorov spretno povezuje fenomenologijo v duhu Husserla z dialoško mislijo Lévinasa in filozofijo zgodovine, ki se je navdihovala pri Heglu in Heideggerju.
Tischnerjeva kompleksna študija odgovorov na najzahtevnejša in najstarejša vprašanja človeštva ne išče skozi prizmo začudenja nad svetom ali dvoma nad njegovim ustrojem, kakor je to značilno pri Aristotelu in Descartesu, pač pa iz globoke človeške bolečine. Tako denimo resnice ne raziskuje zgolj skozi pojem resnice same po sebi, pač pa tudi skozi akt laganja, ki po njegovo resnico hlini. Na podobne načine Tischner zgradi novo razumevanje najpomembnejših pojmov bivanja in medčloveških odnosov, vse skupaj pa razširi tudi na odnos človeka z Bogom, kar filozofskemu tekstu pridoda bogato teološko noto, ki je dodatno utemeljena skozi interpretacijo najrazličnejših prizorov najpomembnejših literarnih tekstov v zgodovini, denimo prizorov iz romana Zločin in kazen. Tischnerjevo delo je obenem pomembno za razvoj evropske filozofske misli v 20. in 21. stoletju.
A dialog, o katerem se pogovarjamo, ima še drugo plat. Za Raskolnikova umor oderuhinje – družbenega parazita – ni isto kot umor nedolžnega človeka. Z njenim umorom je Raskolnikov razbremenil družbo. Poleg tega junak zagovarja idejo, da imajo izjemne osebnosti pravico do izjemnih dejanj, če so ta dejanja lahko blagodejna za prihodnost človeštva. In tako se nam poraja vprašanje: kaj je ta resničnost, na katero naj se navezujejo sodbe razuma? Saj te resničnosti pravzaprav še ni. Najprej jo moramo ustvariti. Preden torej rečemo, da se um prek spoznanja ujema z resničnostjo, je treba reči, da um to resničnost ustvarja – s tem, ko jo ustvarja, pa ustvarja tudi resnico. Morilsko dejanje Raskolnikova tako dobi drug smisel. Ni več zločin, ampak nujen poseg umetnika, ki pripravlja gradivo za bodočo gradnjo. Ker je predmet obdelave tu družba, cilj pa osvojitev oblasti, poimenujmo resnico, ki ustreza tej situaciji, politična resnica. Splošni
razum s svojo resnico nasprotuje političnemu razumu in njegovi resnici, tako kot politični razum nasprotuje splošnemu razumu in njegovi resnici.
(Str. 117–118)
Knjige istega avtorja
