DVE MLADOSTI, ENA LJUBEZEN

Spustila sta se po krajšem klancu, ki je peljal v polje.
»Lej, kakšne rožice vseh barv. Poglej, kakšen nadih vijoličnega!« je vzkliknila z roko nad zidkom.
Naslednje čudo je bilo drevo, polno ptičkov.
»Odkod so se vzeli vsi ti drobni ptički?« se je čudila. »Glej, kako zdaj v strnjeni jati letijo na onole drugo drevo.«
Ampak tisti sprehod čez polje je zdaj pri Erigeneji dosegel nekakšno mično ekstazo. Ko sta prišla do tolmuna ob poti, se mu Erigeneja ni mogla načuditi. Opozarjala ga je na čudovito zeleno barvo glavic malih račk, na samotno veliko belo raco, na njihovo prhutanje iz vode na travo. (Alojz Rebula)
Edino »strašilo«, pred katerim smo trepetali z ostalimi razredi vred, je bil naš profesor francoščine Karba. Ta originalni možakar srednjih let, visok, širokih ramen in markantnega obraza z izredno živo mimiko, kar francoskega šarma, je prihajal v razred kot kralj, - če je bil seveda dobre volje. Če je bil slabe, je prirohnel kot lev. A v obeh primerih je bil bodisi njegov kraljevski, bodisi levji nagovor že od prve ure francoski. Vse leto nismo slišali slovenske besede iz njegovih ust, razen kadar je udrihal čez ženske. Kadar je bil pri tem, se je vselej namrdnil, kot da voha mrhovino, ter povedal kakšno posrečeno zgodbo. Kakšno »damo« da je srečal (tu se je spačil) in kako da je dišala po neznosnem parfemu, s katerim da je s kričečo obleko vred hotela na sebi prikriti prav tisto, kar je tako postajalo še bolj očito! Mi teh njegovih zavitih cikanj in modrovanj nismo kdovekaj razumeli.

(Zora Tavčar)