CERKEV PRED IZZIVOM STOLETIJ

Razsvetljenstvo! Ošabno ime. Je bilo pred tem vse temno? Človek se v hladni svetlobi svoje avtonomije sam podaja skozi življenje. Z nostalgijo se vrača k naravi, njegov ideal je naravni človek, nedolžen, plemenit, brez izvirnega greha. Utopični človek, ki ni nikdar obstajal. Odklanja krščansko razodetje in se zavzema za naravno religijo. Pogosto sovraži Cerkev in jo napada. S pomočjo »razsvetljenih« vladarjev spreminja družbo in pripravlja revolucijo.
»Kdor ni živel pred revolucijo, ne ve, kaj je sladkost življenja,« je izjavil aristokrat. Se je z revolucijo zares nekaj zlomilo v evropskem človeku? Se je tedaj rodil nemir, neobvladljiva ihta, ki goni človeka na ulice protestirat v radikalnem nezadovoljstvu? Vse to pa v imenu svobode, enakosti in bratstva, ki se spremeni v sovraštvo do človeka, ki misli drugače in se dobro počuti v stari ureditvi. In Jagnjetova nevesta? Nekoliko naivno ploska prvim odlokom revolucije, jo dejansko podpira in ne vidi, da se za tem dogajanjem skriva načrt, ki jo hoče uničiti. Če so bili politično naivni, pa so v uri resnice, ko je šlo za zvestobo Jezusu Kristusu in njegovi Cerkvi, znali trpeti in umreti. Mnogi. Tako se je Cerkev v Franciji očistila svoje galikanske objestnosti in se oprla na Skalo v Rimu.

***

V zahodnem svetu se Cerkev v zadnji desetletjih, zlasti po padcu komunizma, sooča z dvema ideologijama, ki spodkopavata temelje človekove religioznosti in sta zelo nevarni za vero, na kar so pogosto opozarjali papeži, zlasti Benedikt XVI. To sta relativizem in sekularizem ali laicizem.
Relativizem je sad miselne opcije in praktičnega vedénja, po katerem ne obstaja nobena absolutna resnica, ampak samo različna močna osebna izkustva. Kardinal Ratzinger je nekaj dni pred izvolitvijo na Petrov sedež upravičeno posvaril pred »diktaturo relativizma, ki ne priznava ničesar kot dokončno in postavlja kot poslednji kriterij resnice lastni jaz in njegove kaprice« (18. aprila 2005). Ta relativizem je prodrl v vse pore sodobne družbe in je resnična skušnjava tudi za vernike. Navzoč je na različnih področjih: religiozni relativizem, ki trdi, da so vse religije in vse duhovnosti enakovredne in resnične; etični relativizem, ki zagovarja pravico posameznika, da si ustvarja svoja moralna načela in po njih živi; filozofski relativizem, ki trdi, da je resnica votla beseda brez vsebine, saj ima vsak človek svojo resnico; kulturni relativizem, ki ne priznava kakovostne razlike med različnimi kulturami in civilizacijami. Skratka, relativizem je način mišljenja in ravnanja, ki pripisuje enako vrednost (ali nepomembnost) katerikoli misli ali moralni opciji. Odločilno je osebno izkustvo.
Druga ideologija, ki preplavlja sodobno misel, je sekularizem. Sekularizirani človek je izgubil sposobnost razlikovanja prostora. Zanj je prostor homogen, nevtralen, brez kakovostne razlike. Zanj ni trdne točke, ni središča in torej tudi ne možnosti orientacije. Brez te oporne točke menja kraj bivanja in dela po potrebah. Vendar táko sekularizirano izkustvo nikjer ne obstaja v čisti obliki. Čeprav nima več religioznega izkustva prostora, ima vseeno svoje privilegirane kraje: rojstno mesto, kraj lepega srečanja itd. Moderni totalitarni režimi so – v sekularizirani perspektivi – radi ustvarjali svoje »svete kraje«, svoj sakralni prostor: rojstna hiša karizmatičnega voditelja, kraj zmage nad nasprotnikom, grobovi junakov in podobno.
Sekularizacija je v resnici veliko eksistencialno obubožanje človeka. Ko ni več središča, je človek izgubljen, vrne se v kaos nedoločenega, nepomembnega prostora, ostane brez orientacije. Kjer ni več razlike med sakralnim in profanim časom, med navadnim dnem in praznikom, kjer manjka slovesno, svečano in sveto, je vse monotono, dolgočasno. Prostor in čas za depresije.
Sklep, ki se ponuja sam od sebe: Bog je zdravje in radost, življenje z njim je pogoj za človekovo srečo.