ČASARNICA PRI GOSPE AŽBETI
Tončka Stanonik
Kratka predstavitev-Stanonik-Cesarnica pri gospe Azbeti (3 MB)19,50 €
Ko bi le imeli čas …
Očarljiva fantazijska, a hkrati tenkočutna pripoved o dragocenosti časa in krhkosti zdravja, o hvaležnosti in razdajanju, iz katerih se rodi neuničljiva ljubezen.
Pred nami je večna pravljica, v kateri skromna sivolasa priseljenka gospa Ažbeta podarja svoj čas in tako obogati življenje mnogim ljudem. V praznično mesto, ki žari v decembrski bleščavi, najtopleje posveti Ažbetina notranja luč topline, ko želi za ta svet in soljudi narediti kaj dobrega. Tecidol je simbol za mesto sicer senzibilnih slehernikov, a povsem ujetih v svet vsakdanjosti. Begunka v tujem mestu pa nima nikogar in ničesar razen obilja vsega svojega časa. In edino, kar ima, z veseljem deli z drugimi: »Ljudem bi lahko prodajala svoj ljubeznivi čas. Če bi za plačilo dobila prijazno besedo, nasmeh ali vsaj topel pogled – to bi vsem dobro delo!«
Vsem nam manjka časa. Kaj vse bi lahko dosegli, popravili, izboljšali, naredili … če bi le imeli več časa! A ni je valute, s katero bi ga lahko kupili. Preskok do nakupa časa se zato lahko zgodi le v fantazijskem svetu in poslanstvo prodajati čas lahko doleti le plemenito osebo. Vse dokler tudi sama ne ostane brez trohice časa in se preseli v kraljestvo večnega časa. A sled njenega upanja, sočutnosti, dobrote in plemenitosti po drugih ljudeh žari naprej …
Vsi so vedeli, kaj se bo tam zgodilo. Vsi razen male sivolase gospe Ažbete, ki je že več dni vsako popoldne postajala na vogalu Glavne in Stranske ulice in zaman poskušala ustaviti koga od mimohitečih. Oblečena je bila v tanko jopico in obuta v poletne sandale, pod pazduho pa je stiskala majhno oguljeno torbico. To je bilo tudi vse, kar je premogla.
Stala je tam bogve koliko dni že in s tujim naglasom pozdravljala ljudi. Rada bi jih nekaj vprašala, a ljudje so tako zelo hiteli mimo nje, da ni utegnila spraviti iz sebe niti besede. Če pa bi si kdo vzel le trenutek časa in jo vprašal, od kod prihaja in ali ne ve, da je v tem zimskem času treba nositi topla oblačila, bi mu marsikaj povedala. Tudi to, da je zbežala iz daljne dežele pred svinčeno točo, ki je padala na njeno vas, da so ognjeni oblaki prekrili hiše in ceste in da je v tem krvavem neurju izgubila vse: dom, družino, prijatelje in znance. Zdaj nima čisto nikogar več na svetu.
Vse to bi povedala, če bi si kdo le vzel čas zanjo. Pa si ga ljudje niso! Živeli so pač v Tecidolu.
(Str. 6)
Knjige istega avtorja
ČASARNICA PRI ...
Tončka Stanonik
