ČASARNICA PRI GOSPE AŽBETI

Ko bi le imeli čas …

Očarljiva fantazijska, a hkrati tenkočutna pripoved o dragocenosti časa in krhkosti zdravja, o hvaležnosti in razdajanju, iz katerih se rodi neuničljiva ljubezen.

Pred nami je večna pravljica, v kateri skromna sivolasa priseljenka gospa Ažbeta podarja svoj čas in tako obogati življenje mnogim ljudem. V praznično mesto, ki žari v decembrski bleščavi, najtopleje posveti Ažbetina notranja luč topline, ko želi za ta svet in soljudi narediti kaj dobrega. Tecidol je simbol za mesto sicer senzibilnih slehernikov, a povsem ujetih v svet vsakdanjosti. Begunka v tujem mestu pa nima nikogar in ničesar razen obilja vsega svojega časa. In edino, kar ima, z veseljem deli z drugimi: »Ljudem bi lahko prodajala svoj ljubeznivi čas. Če bi za plačilo dobila prijazno besedo, nasmeh ali vsaj topel pogled – to bi vsem dobro delo!«

Vsem nam manjka časa. Kaj vse bi lahko dosegli, popravili, izboljšali, naredili … če bi le imeli več časa! A ni je valute, s katero bi ga lahko kupili. Preskok do nakupa časa se zato lahko zgodi le v fantazijskem svetu in poslanstvo prodajati čas lahko doleti le plemenito osebo. Vse dokler tudi sama ne ostane brez trohice časa in se preseli v kraljestvo večnega časa. A sled njenega upanja, sočutnosti, dobrote in plemenitosti po drugih ljudeh žari naprej …