BOG Z NAMI

Filozofski razmislek ob soočanju z grozotami druge svetovne vojne

Semjon Frank je svoje delo Bog z nami napisal leta 1941, v grozljivem času samopašnosti peklenskih sil na zemlji, sredi nepredstavljivih grozot svetovne vojne, ko je živel v popolni osami. To je avtorjeva zadnja knjiga, ki je hkrati tudi najbolj osebnoizpovedna.

Filozof, ki v svojem opusu dosledno razvija temeljno idejo ruske religiozne filozofije, idejo vseedinosti, v knjigi Bog z nami prestopi meje čiste filozofije in prevzame jezik bogoslovja. V prvi meditaciji (Kaj je vera?) opisuje temelje krščanstva in dokazuje, da je vsa njegova vsebina pravzaprav utemeljena na religiozni izkušnji, na živem »druženju z Bogom«. Filozof razlikuje med dvema oblikama vere, med vero kot zaupanjem ter vero kot gotovo, zanesljivo vednostjо, in pokaže, da tudi zaupanje v avtoriteto predpostavlja doživljanje slednje kot nekoga, ki dejansko izreka resnico o Bogu. Po Franku torej vera v avtoriteto ni slepo zaupanje, ampak temelji na veri kot vednosti, na živi religiozni izkušnji. V drugi meditaciji (Paradoksalna resnica krščanstva) filozof razmišlja o krščanstvu kot religiji ljubezni, o neločljivi edinosti asketizma in ljubezni v krščanski zavesti, ter razbira pojem trpljenja na področju religioznega nauka in njegov pomen v kulturnozgodovinskem razvoju človeštva. V zadnjem delu knjige (Resnica kot pot in življenje. Udejanjenje vere) Frank razmišlja o tem, kakšno je oziroma kakšno bi moralo biti duhovno življenje in delovanje kristjanov v svetu.

O avtorju
Semjon Frank (1877–1950) je po soglasnem mnenju poznavalcev religiozne misli eden najpomembnejših in najbolj sistematičnih ruskih religioznih filozofov 20. stoletja. Rojen je bil v judovski družini, leta 1912 pa se je spreobrnil v krščanstvo. V slovenščini lahko beremo njegovo delo Nedoumljivo, ontološki uvod v filozofijo religije, omeniti pa velja še deli Der Gegenstand des Wissens (Predmet znanja), za katero je leta 1916 prejel magisterij, ter Človekova duša (1917).


Odlomki iz knjige

Tako kot razlika med dnevom in nočjo praktično, se pravi v našem živem občutju sveta, ki nas obdaja, nikakor ni v tem, da podnevi vidimo sonce na nebu, ponoči pa ne (pravzaprav sonca sploh ne moremo jasno videti, vsaj ne v zaslepljujoči bleščavi njegove svetlobe), ampak gre za preprosto razliko med svetlobo in temo, med bivanjem v okolju, v katerem so obrisi vseh predmetov jasni, in prebivanjem v nekakšnem temnem breznu, v katerem nemočno blodimo kot slepci, tako tudi temeljna razlika med verujočim in neverujočim ni to, ali človek »priznava« obstoj Boga ali ne, temveč to, ali se njegova duša dotika zaklada nebeškega kraljestva in ima stik z darovi Svetega Duha, se pravi, ali se vanjo zliva luč božanske ljubezni, ki jo greje in razsvetljuje. Občutje luči in toplote, prebivanje v poživljajoči svetlobi sonca je praktično, življenjsko pomembneje kot pa sámo videnje sonca. (Str. 96)