ARHIVAR
Vinko Vasle
23,00 €
Zakaj je moral umreti arhivar Simon Razinger?
Čistilka Anela Koprivnikar v skrivni sobi Glavnega arhiva nekega jutra najde umirajočega Simona Razingerja. Očitno si je sodil sam. Skoraj tri desetletja pozneje končno prisluhnejo njegovi vdovi, ki je še vedno prepričana, da je šlo za umor. A vsako odkritje odpre celo vrsto novih vprašanj. Na osrednje – zakaj je moral umreti mladi arhivar – odgovor išče kriminalistični inšpektor Mitja Rebolj. Se mu bo uspelo izmotati iz zapletenih političnih in osebnih zank? Se bo uspel rešiti izpod plazu zamolčanih resnic in skritih zločinov? Krog ljudi, ki jim lahko zaupa, se v nekem trenutku skrči v piko požirajoče črnine.
Arhivar je napeta kriminalna zgodba, ki se tematsko napaja v resničnih dogodkih naše polpretekle zgodovine. Ob prelomu totalitarnega režima in nastopu demokratično izvoljenih oblasti so bili mnogi politični arhivi izpraznjeni. Veliko gradiva je bilo uničenega, marsikaj je izginilo neznano kam. V takih dokumentih pa običajno niso le dokazi o dogodkih nekega preteklega časa, ampak so tudi osebne zgodbe ljudi z imeni in priimki. Glavni junaki knjige v napetem pripovednem loku pridejo do skupnega zaključka, da je zgodovina pomembna. Za posameznika prav toliko, če ne še bolj kot za skupnost, narod, državo.
Svojemu delu predan policijski inšpektor Mitja Rebolj s pomočjo obveščevalca Gregorja Kralja in nekdanje žene Leje raziskuje skoraj trideset let star primer samomora. Generalna državna tožilka se namreč strinja z vdovo pokojnika, da je šlo v resnici za umor. Kakšna je bila vloga direktorja arhiva Kristijana Benka, kaj skriva šef policije Branimir Meglič in kdo je skrivnostni Izidor Kolnik? To je le nekaj vprašanj, ki bralca držijo v napetosti vse do zadnje strani romana.
Stopila je korak naprej in zdelo se ji je, da sliši rahlo hropenje. Tako je, Simon Razinger, višji arhivar, je očitno za mizo spal. »Simon? Gospod Simon?!« je malo jezno vzkliknila Anela. »Kaj pa vi tukaj počenjate?« Ni se oglasil in ni se premaknil. »Simon?!« je še glasneje rekla proti njemu. Zdaj je razločno slišala hropenje, na pisalni mizi, na kateri je bilo razmetanih nekaj papirjev, pa je zagledala čisto majhno sled krvi, ki je odtekala iz Simonovih ust. Obrnila se je in zbežala stran, dol po stopnicah in ven iz Glavnega arhiva. Ni kričala, ni imela moči. Strah jo je premagal, opotekla se je na svetlo in se sesedla pred vrati.
(Str. 13)
Zdaj gre zares, si je rekel Gregor. To ni več preiskava smrti v nekem oddaljenem času. Ta preteklost, kakršna koli je že bila, je udarila tukaj in zdaj, začela je svoj ponovni morilski pohod, vdrla je v njegov čas. Tu je, med njimi, prikradla se je, se vtihotapila in ne bo odnehala, dokler se nekdo ne bo odločno spopadel z njo, dokler smrt tistega Simona Razingerja, arhivarja, ne bo pojasnjena. Tu bo ta preteklost vse dotlej, dokler je ne bo v spomin in zgodovino potisnila resnica.
(Str. 87)