ARHITEKTURA IN LEPOTA

Lepota ni subjektivna stvar, temveč univerzalna potreba

»Arhitektura ne izraža osebnih čustev in preferenc, kot to počnejo druge umetnosti, temveč stanje duha in namere skupnosti. Stavbe so neizmeren socialni izraz, zato iz njih govori celoten narod.« Ta misel filozofa J. Ortega y Gasseta izpostavlja poseben položaj arhitekture med umetnostmi, predvsem pa opozori na kolektivni značaj kot pogoj njene biti. Celostno in pregledno je lepoto arhitekture v svoje enciklopedično, a esejistično sproščeno delo, ki ga bogati več kot 650 avtorskih risb, zajel arhitekt Marko Cotič.

Marko Cotič je skozi svojo celotno strokovno kariero deloval kot projektant ter ustvaril kar nekaj zanimivih arhitektur zasnov. Po upokojitvi je načrtovanje opustil ter se lotil ambicioznega projekta pisanja knjige. Monografija ni zamišljena kot akademsko ali znanstveno delo, niti kot teoretska razprava. V njej se, v skladu s postavljeno zasnovo, avtor v esejistični maniri sproščeno sprehaja med vedno znova pomembnimi arhitekturnimi temami, kot so kompozicija, tipologija, morfologija, dekor itd., ter med izbranimi relevantnimi avtorji, ki so se v svojih delih dotikali arhitekturne lepote. Čeprav je pisec prvenstveno deloval kot projektant iz prakse, se je vseskozi poglabljal tudi v arhitekturno teorijo, zgodovino in kritiko, v katerih je iskal oporo pri svojem snovanju.
Zanimiva obogatitev knjige, ki je v našem prostoru nekaj posebnega, tako vsebinsko kot tudi likovno, so avtorjeve risbe. Ta že skoraj pozabljena arhitekturna disciplina z osebno noto upodobitve stavb, mest in portretov referenčnih avtorjev nedvomno popestri vsebino knjige, je simpatični likovni dodatek, ki v obliki vinjet kot ogrlica spremlja in ilustrira vsebinske sklope različnih tematik, ki si v knjigi sledijo skladno z notranjo logiko.
Knjiga esejev ima skoraj enciklopedično naravo, saj nas popelje na pot zgodovinskega razvoja arhitekturne estetike zahodnega sveta od antike do današnjega časa. Srečujemo se z velikimi filozofi, umetniki, arhitekti in zgodovinarji, ki so razmišljali o lepoti in jo tudi ustvarjali. Razgledujemo se med načeli, ki arhitekturi vdihnejo estetske kvalitete, ter se v iskanju lepega sprehodimo po posameznih stavbah, vse do velikega merila mesta kot kolektivnega umetniškega dela.
Poda se tudi v domače loge, kjer skozi svojo vrednostno prizmo komentira subjektivno izbrane teme recentne arhitekturne zgodovine. Avtor pri tem ne skriva svoje svetovnonazorske pozicije, ki je v jedru »konservativna«, tako v smislu ohranjanja klasičnih vrednot arhitekture in umetnosti v sodobnem kaotičnem času, v katerem je na videz vse dovoljeno, kot tudi s stališča vrednotenja nekaterih slovenskih kulturnih politik in ideologij, do katerih je izrazito kritičen.
Knjiga ni zapisana v ozko strokovnem, temveč v poljudnem jeziku, zato je branje zanimivo ne le za arhitekte, temveč tudi za širšo kulturno javnost.
(Iz recenzije Aleksandra S. Ostana)