Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

Ob veliki noči

Res, mala nebesa! Kamor se ozreš, vsepovsod same luči, bele, rdeče, zelene, 

modre, rumene. Zdi se, kakor bi se bliskale mnoge čudežne oči iz božjega groba.
In vojaki, ki stoje ob strani in gledajo tako mrko in mračno. In jokajoči angeli!
V grobu pa Gospod. Visoko gori na oltarju pa moštranca, zavita v belo tančico,
naokrog pa toliko sveč – čudovito!

Ljudje prihajajo poltiho, stopajo počasi, po prstih, poklekajo ponižno daleč stran
od groba, drsajo po kolenih do križa, položenega pred grob, poljubljajo spoštljivo
in pobožno pet ran Odrešenikovih – ah, vse je še mnogo lepše, kot sva si slikala
v mislih in pogovorih. /…/
Opolnoči pa h kresu, k vuzemnici! Nemiren je bil že ves prejšnji dan, velika
sobota. Pokalo je že dopoldne na raznih krajih, zlasti kjer so blagoslavljali
velikonočna jedila. Proti večeru, ko je bilo pri fari vstajenje, pa streljanja ni bilo
ne konca ne kraja.
Najprej je zagrmelo pri cerkvi iz velikanskega možnarja in brž je v zvoniku
zazvonilo. Takoj se je oglasil stoter odmev, zagrmelo je z vseh hribov, da se je
ponosno in mogočno razlegalo čez vso krajino.

»Gospod je vstal!«
so peli zvonovi, srečno in veselo kakor le še v sveti noči.
»Gospod je vstal!«
so znanili streli, mogočno in slovesno kakor nikdar v letu.
»Gospod je vstal!«
se je neslo s stoterimi glasovi možnarjev po širni fari.
»Gospod je vstal, aleluja!«
Glej, čudovito, veličastno poje vse ozračje.
Pretresa človeku srce in dušo.

Franc Ksaver Meško, Sosedov Petrcek(IV). Poljančev Cencek in druge zgodbe za mladino. Mohorjeva družba v Celju, 1957. Ilustracija: Saša Šantel.

 

Blagoslovljeno veliko noč

vam želimo sodelavci Celjske Mohorjeve družbe