Andrej Capuder

Andrej Capuder, eden najbolj iskrivih in izobraženih duhov v sodobni slovenski kulturi, se je rodil v Ljubljani, 23. novembra 1942. Maturiral je na klasični gimnaziji in diplomiral iz romanskih jezikov na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je s tezo o francoskem nadrealizmu tudi doktoriral in kjer je pozneje (po poučevanju na gimnaziji) tudi predaval kot redni profesor za francosko književnost. Študijsko se je izpopolnjeval v Franciji.
Kot angažirani razumnik je že pred štiridesetimi leti s svojimi članki in javnimi nastopi sodeloval pri utrjevanju poti v samostojno slovensko državo in demokracijo. Tako je bil že na prvih volitvah kot poslanec Demosa izvoljen v slovenski parlament, kmalu potem pa je postal član prve slovenske demokratično izvoljene vlade, v kateri je kot minister za kulturo z velikim nasprotovanjem levo liberalnega tabora skušal zakonodajno urediti svoj resor. Svojo politično pot je nadaljeval kot veleposlanik v vplivnih evropskih prestolnicah Parizu in Rimu, bil pa je tudi stalni predstavnik Republike Slovenije pri Unescu.
Andrej Capuder je zapustil zelo opazno sled kot književnik. Začel je kot pesnik, vendar so mu v času komunizma pesniško zbirko kar trikrat zavrnili, češ da naj bi bila idejno, a tudi po slogu neustrezna. Vendar ni omagal. Veliko pozneje je pesnjenje zaokrožil s sugestivnimi in odmevnimi Rimskimi soneti. Tako je dokazal, da ta zahtevna pesniška oblika, ki jo obvlada le malo številnih sodobnih pesnikov, še daleč ni zastarela. Prav tako je svojo poezijo objavil v delu Pasijon ubogih. A tudi kot prevajalec se je spoprijel z njo.

Krona njegovega prevajanja poezije je večkrat ponatisnjena in nagrajena Dantejeva Božanska komedija, ki mu ni le prinesla ugleda, ampak ga je tudi duhovno zaznamovala; vedno je rad navajal Dantejeve misli. Iz italijanščine je poslovenil še poezijo Francesca Petrarke, iz francoščine pa pesmi Charlesa Baudelaira. Iz španske književnosti je Slovencem približal zlasti Luisa Góngora, Antonia Machada, Gabriela Garcío Lorco in v revijalnih objavah še nekatere druge, iz portugalščine pa Luísa de Camõesa. Objavljal je tudi prevode proznih del in jim tako kot pri pesniških prevodih pogosto dodajal spremne besede in kdaj opombe. Tako je med drugim iz francoščine poslovenil deli Teilharda de Chardina, iz španščine pa roman Ernesta Sabata. V knjižni obliki je izšel še njegov prevod dela Sørena Kierkegaarda. Kot pisatelj se je najprej preizkusil s kratkim romanom Bič in vrtavka, ki pa je bil kljub prevodoma v dva jezika ob ponatisu nazadnje vzet iz prodaje. Sledil je roman Mali cvet, naposled pa freska Slovencev v dvajsetem stoletju, trilogija Rapsodija 20, Iskanje drugega in Reka pozabe, ki pa jo je kritika obšla. Objavil je še zbirko črtic Deklici.
Profesor Capuder je bil uspešen tudi kot esejist. Najprej so se pojavili njegovi Romanski eseji, pozneje Mozaik svobode, Henri Bergson, intuicija in misel ter zelo odmevna, ponatisnjena in nagrajena Povest o knjigah, nazadnje pa Zamrznjene besede in Heloiza in Abelard izpod peresa Étienna Gilsona. Pravzaprav je esejistično zastavljen tudi veliko brani Pariški dnevnik, k čemur bi lahko prišteli slikovno monografijo Slovenija brez meja (z Bogdanom Kladnikom). Brez števila pa so Capudrovi esejistični prispevki v različnih časopisih in časnikih.
Pomembno je bilo Capudrovo uredniško delo. Bil je med soustanovitelji Celovškega Zvona, ki ga je sourejal, dejaven pa je bil tudi pri Zvonu.
Bil je član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in odlikovan s francosko legijo časti ter italijanskim viteškim križcem.