Romana Batič

Ne moreš je zgrešiti. Tudi zvonik vaške cerkve svetega Danijela opozarja nanjo in reka Vipava, ki vijugasto drvi tja v daljavo. Le škoda, da ji Trstelj zapira pot, a ozračje daje vedeti, da je morje blizu.
Rada obuja spomine na lepoto vinskih gričev, rožnate planjave, cvetoče breskve ter na žuljave roke, ki so to domačo primorsko zemljo obdelovale.
Luč sveta je zagledala za velikim portonom v pose-stniški hiši v Dornberku. Temu dogodku je bilo priča kamnito ognjišče.
Prav slednjega se pisateljica Romana Batič večkrat spominja. Njene misli se še vedno prepletajo še z drugimi dogodki tistega časa, ki sedaj pišejo njene povesti polne miline kot je avtorica sama. Vzemimo jih v roke, ko potrebujemo mir in sprostitev.