Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

BREZANKE

Vatovec Ivana 

Ilustracije: Tamara Pintarič
Strani: 64
Format: 125 mm x 210 mm
Vezava: Mehka vezava
Leto izdaje: 2018
ISBN 978-961-278-357-0
12,50 € Daj v košarico

V kamrico spravim biser – za poznejši čas

Pesmi, ki so vzniknile kot pesniško čudenje vsemu, kar nas obdaja, so napisane s pretanjeno lirsko pisavo, ki kar kliče k meditativnemu branju. Vabijo nas, da poiščemo sledove čudenja tudi v nas samih.

V sodobnem svetu digitalna odkritja usmerjajo našo po­zornost, praviloma v bistvu v svet trošenja. Delujejo tako kot npr. hrup prometa, ki prepreči, da bi prisluhnili nežni melodiji violine v pianissimu. Tako človeka izrinjajo iz stvarstva, ki nas obdaja in bogati. Pretehtano izbrana beseda pesnice bralca usmeri, da se kljub hrupu potrudi prisluhniti tišini, prek katere zazvenijo nežno tihe melodije stvarstva.

»Nemški filozof Ernst Bloch je čudenje razumel kot izkustvo, ki se lahko pojavi v nenavadnih okoliščinah ali vznikne ob povsem običajnih stvareh, pa naj gre za starinski vrč ali le travno bilko. Čudenje pripada tudi otrokom. In seveda pesnikom. Kdo drug kot pesnik bi se spraševal, od kod prihajamo, kdo smo, zakaj je svet takšen, kot je. Pri tem prav čudenje velikokrat postane vodilo njihovih pesniških snovanj.

Pesnica Ivana Vatovec pri tem ni izjema. Še več. V pesniški zbirki Brezanke v eni od pesmi pripiše to celo maku, vznesenem nad dnevom, ki je že odprtih rok razsipal veselje ptic … Kako drugače. Pesničino prodorno oko v svetu okoli sebe prepoznava polno majhnih čudes. A njena opažanja niso le podobe krajev in pokrajin, impresije ali slike iz narave, čeprav jim nameni veliko pozornost. Odločujoče postane podoživljanje opažanj in prikaz prebujenih spominov, segajočih daleč nazaj. Kajti sledovi, ki so ostali, kličejo k upesnitvi. Ali kot zapiše v uvodni pesmi: … v belem prahu ceste so ostale moje sledi …«

(Iz spremne besede Cvetke Bevc)

O avtorici

Pesnica in pisateljica Ivana Vatovec se je rodila marca leta 1954 v Srbiji, v banatski vasi Gudurica pri Vršcu, slovenskim staršem, povojnim kolonistom, nekakšnim izseljencem v skupni državi. Pri svojih treh letih se je s starši in sestrami vrnila v Belo krajino, kjer je njen stari dom, kamor se še danes rada vrača.

Izdala je dve pesniški zbirki: Pod silo spomina (2004), V Brezvetrju časa (2008), piše pa tudi prozo. Romana Iskalec žive vode in Kjer še­lestijo breze sta izšla samostojno, nekateri pa tudi v soavtorstvu z možem, pisateljem Rudijem Mlinarjem (Vsa njegova križpotja, V senci gore). Roman Vsi moji maji je izhajal kot podlistek pri koroškem cerkve­nem časopisu Nedelja. Je članica Društva pesnikov slovenske glasbe, napisala je več kot 70 besedil za narodnozabavno in zborovsko glasbo; pesem Misel v jutru je uglasbil znameniti skladatelj Matija Tomc. Na raznovrstnih natečajih je za svoje pesmi in besedila prejemala številna priznanja.

Iz knjige

Z belim trakom ceste
prepasane

kot valujoče prsi mladenk

med Kipom in Vočinom

moje Brezanke.

V megličastem zbujanju

šum valujoče pšenice,

v ostrvih detelja,

krik mlade, v žitu izgubljene prepelice …

Astre pri križu

ob poti v Dolec,

poletni dan

bose pastirice …

Žarkasto jutro,

prežarjen opoldan

z otavo in hladom zdenca

in vid jemajoča srebrnost

Kolpe,

Martinovega mlina kamnita senca …

V belem prahu ceste

ostale so moje sledi;

Bog ve, da v meni

te slike in vonji Brezank

gnezdijo že od tistih dni …

(Brezanke, str. 8)