Naročam se na e-novice

Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

SLOVENIJA BREZ PATRIE IN ZVONOV

Štuhec Ivan Janez 

Strani: 328
Format: 135 mm × 210 mm
Vezava: Mehka vezava
Leto izdaje: 2017
ISBN: 978-961-278-351-8
22,50 € Daj v košarico

Neizprosno natančen in jasen pogled na dogajanja v Sloveniji in širše!

Prodorni komentarji dr. Ivana Janeza Štuheca, ki so bili v različnih slovenskih medijih objavljeni med letoma 2010 in 2017, prinašajo razmislek tako o aktualnih družbeno-političnih dogajanjih kot tudi o odzivih Cerkve na njih. Avtor kritično presoja ideološka ozadja, ki Slovenijo kot demokratično republiko še vedno zapi­rajo v okove nekdanjih političnih sistemov in družbenih praks, kar slovenskemu narodu onemogoča sproščeno svobodo bivanja, omejuje odprt dialog različno mislečih in kritično spraševanje o preteklosti in sedanjosti ter zmanjšuje pomen odkrivanja resnice kot temeljne pravice vsakega državljana v svobodni, odprti in demokratični družbi. Branje, ki končno razjasnjuje pogled na dogajanja v Sloveniji in širše.

Avtor obravnava teme državotvornosti, posebej se posveča pri­merom, ki so zaznamovali slovenski prostor bodisi na državni bodisi na cerkveni ravni (npr. zadeva Patria, finančni zlom ma­riborske nadškofije), in jih osvetljuje z zamolčanimi ali prezrtimi resnicami. Obravnava tudi druga aktualna vprašanja o družini, državi in civilni družbi ter ne nazadnje o vlogi vere in Cerkve ob soočanju z izzivi sodobnega časa.

»Iz komentarjev dr. Ivana Janeza Štuheca poleg pronicljivega čuta za resnico ter izjemne analitične sposobnosti odseva še nekaj, kar marsikdaj manjka v sicer mnogih sijajnih besedilih, objavljenih zadnje desetletje v Sloveniji. To je državljanski pogum. Dr. Ivan Janez Štuhec se ne ustavlja pred končnim dejanjem, ko je treba odkrito pokazati na vzroke posamičnega problema in ko jim je treba nadeti konkreten opis ali imena. To opravi in tako odpre prostor za razpravo, ki edina lahko privede do rešitev.« 

Janez Janša v spremni besedi, str. 10

O avtorju

Dr. Ivan Janez Štuhec je bil rojen leta 1953 v Celju. Po osnovni šoli pri Mali Nedelji in v Ljutomeru je maturiral na gimnaziji Frana Miklošiča v Ljutomeru. Teologijo je študiral v Ljubljani in Mariboru ter bil leta 1981 posvečen v duhovnika mariborske škofije. Leta 1988 je doktoriral na papeški univerzi Gregoriani v Rimu, s področja moralne teologije. Kot izr. prof. predava osnovno moralno teologijo in družbeni nauk Cerkve na Teološki fakulteti v Ljubljani in Enoti v Mariboru, Univerze v Ljubljani. Od leta 1997 je strokovni direktor Zavoda AMS. Svoje spise objavlja v različnih znanstvenih, strokovnih in drugih revijah doma in v tujini.

Odlomki iz knjige

Samopodoba neke skupnosti se začne pri zgodovinski zavesti. In tisti, ki se zavedajo, da je religija sestavni del vsakokratne kulture, vedo, da je treba religiozno vsebino in religijo kot zgodovinski pojav predstavljati v skladu s poštenimi merili vsakokratne znanosti. In od tega smo Slovenci tako daleč kot zemlja od neba. Naša trenutna globoka kriza ima svojo zgodovino v zgodovini. V zgodovini, ki je nismo sposobni predelati na civilizacijski, razumen, strpen način, predvsem pod vidikom človeških usod, ki so bile vse po vrsti žrtev ene ali druge totalitarne ideologije.

Če komunisti mislijo, da je njihova samobitnost odvisna od rdeče zvezde in Tita, potem so se pač odločili, da kot sodobni liberalci živijo predmoderni liberalizem. Liberalizem, ki velja samo za njih in za njihove pristaše. S takšnim družbenim izhodiščem ni mogoče sobivati v demokratičnih in pluralnih okvirjih, kakor ni mogoče konstruktivno prispevati k življenju sodobne družbe s kakršnim koli religioznim fundamenta­lizmom ali klerikalizmom. Slovenska družba bi zato morala zbrati vse moči in sile, da formalnopravno in simbolno prepove vse, kar nas vrača v totalitarizme, ki so izcedek moderne dobe, do katere so pomembni misleci postali kritični prav zaradi tega, ker se vidi, da razsvetljenstvo in modernost nista nobena družbena dogma, čeprav se še vedno tako predstavljata. (Str. 24)

Kriza, moralna, gospodarska, kulturna, politična, cerkvena in še kakšna, v kateri smo se znašli, terja po­novni razmislek o temeljih sožitja v tej državi. Brez tega nam ni pomoči, ker se bo agresivnost samo razvijala navznoter in navzven. Ko bo dobila dovolj zunanjih sprostilnih vzvodov, bo pobesnela in ponovila že videno.

Lahko razumemo, da smo potrebovali dvajset let otroškega in pubertetniškega razvoja razumevanj ademo­kratičnih principov, a to je treba končati na način ponovne refleksije o skupnem bivanju. Najprej si je treba odgovoriti na vprašanje, kakšno kulturo sobivanja si želimo in kakšno želimo uveljavljati na vseh ravneh našega skupnega doma, ki je država Slovenija. Dežela je preplavljena z duhom netolerance, nestrpnosti, nasilništva, grobosti, neomikanosti, nesposobnosti kulturnega in odprtega pogovora, iskanja minimalnega soglasja in tistih kompromisnih rešitev, ki nas lahko premaknejo korak naprej. Ti komunikacijski šumi so vidni na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. So posledica vzgoje in omike, ki jo poleg staršev v veliki meri danes posredujejo mediji vseh vrst.

Slovenci v zgodovini nismo imeli priložnosti naučiti se odkritega, odprtega, argumentiranega in strpnega pogovora. Zato nihamo med avtokratskim načinom odločanja in hlapčevsko sključenim ponižnim prilizovanjem in zahrbtnim taktiziranjem. (Str. 26–27)