Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

110 LET MODROSTI ALICE HERZ SOMMER

Stoessinger Caroline 

Prevod: Miriam Drev
Strani: 208
Format: 125 mm × 215 mm
Vezava: Mehka vezava
Leto izdaje: 2014
ISBN: 978-961-278-142-2
18,50 €

Članska cena: 16,65 € Daj v košarico

V knjigi je avtorica Caroline Stoessinger zbrala zgodbe in življenjske nauke neverjetne ženske Alice Herz Sommer, ki je bila pri 110 letih najstarejša oseba, ki je preživela holokavst. Hkrati je bila tudi najstarejša živeča koncertna pianistka. Do konca življenja je vsak dan vadila klavir.

Rodila se je leta 1903 v Pragi v družini judovskih izobražencev in glasbenikov. Prijateljevali so s Kafko, z Werflom in Brodom. Leta 1943 so Alice, tedaj že uveljavljeno koncertno pianistko, skupaj z mamo, možem in s sinom odpeljali v koncentracijsko taborišče Terezín.

Alicina mama in mož sta v taborišču umrla, ona in sin pa sta preživela. Alice je za sojetnike odigrala več kot 100 koncertov ter jim z njimi vlivala tolažbo in upanje. Od 15.000 interniranih otrok je bil njen sin eden izmed komaj  93, ki so se vrnili iz tega taborišča.

Knjiga 110 let modrosti Alice Herz Sommer ne prinaša le osupljive življenjske zgodbe, temveč tudi njena dragocena spoznanja in uvide. Kljub tem grozljivim življenjskim preizkušnjam je na življenje vselej gledala z razumevanjem, optimizmom in neustavljivim veseljem.

»Preživela je, da bi svet spoznal njeno zgodbo o resnici in lepoti – navkljub lažem in sovraštvu,« je v svojem predgovoru h knjigi napisal Václav Havel.

Več o knjigi

Glasba mi je rešila življenje

Navdihujoča življenjska zgodba pianistke Alice Herz Sommer (1903–2014), najstarejše osebe, ki je doživela holokavst, in je z nasmehom premagovala najtrpkejše preizkušnje. »Moj optimizem mi je pomagal skozi najmračnejše dneve. Tudi zdaj mi pomaga. Ne glede na to, v kako hudih okoliščinah se znajdem, sem svobodna, da se odločim za svoj pristop do življenja, in celo odkrijem radost. Hudobija ni nič novega. Od nas je odvisno, kako ravnamo tako z dobrim kot tudi z zlom. Te moči nam ne more vzeti nihče.« A. H. S.

Alice Herz se je rodila v judovski družini v Pragi, tedanji Avstro-Ogrski. Bila je priča celotnemu minulemu stoletju in prvemu desetletju sedanjega ter videla vse – najboljše in tudi najslabše, česar je zmožen človeški rod. Življenje je preživela zakoreninjena v dobroti, sredi kaosa zla, in do zadnjega ohranila navado, da je v smehu vrgla glavo nazaj z enakim optimizmom, kot ga je nosila v sebi že od otroštva.

Njen oče je bil uspešen trgovec, mati pa visoko izobražena, in oba sta se gibala v krogih znanih umetnikov in pisateljev, med katerimi so bili Gustav Mahler, Rainer Maria Rilke, Thomas Mann, Stefan Zweig in Franz Kafka. Odraščala je v varnem in mirnem okolju, v katerem sta bila branje in obiskovanje koncertov glavni obliki razvedrila. Že pred drugo svetovno vojno je Alice stopila na pot ugledne koncertne pianistke. Toda svet je medtem zajela blaznost. Po priključitvi Češke Nemčiji, marca 1938, so se začele Alicine sestre in njihove družine pospešeno pripravljati na selitev v Palestino; Alice in njen mož pa sta sklenila skupaj s sinkom ostati v Pragi, da bi skrbela za njeno ostarelo mater, ki pa so jo oblasti pozneje kot eno prvih poslale v Terezín. Vrata v demokratični svet so se s treskom zapirala. Julija 1943 so Alice, njen soprog – trgovec in ljubiteljski violinist Leopold Sommer – in njun šestletni sin Rafi dobili obvestilo, da bodo tudi njih deportirali v Terezín. Ta ni bil navadno koncentracijsko taborišče. Od zunaj je bil podoben prenatrpanemu mestecu, v katerem je vrvelo na tisoče ljudi in je bilo v njem pogosto slišati glasbo. Hitlerjeva propaganda je Terezín oglašala kot kraj, v katerem naj bi bili ugledni judovski glasbeniki, pisatelji, umetniki in starejši ljudje zavarovani pred vojno. V resnici pa je bilo to taborišče strogo zastražen geto, prehodna postaja na poti do Auschwitza in drugih nacističnih morišč na vzhodu Evrope. Od 156.000 Judov, zaprtih v Terezínu, jih je preživelo komaj 17.500. V letih od 1942 do 1945 so zajeli in tja prignali tudi več kot 15.000 judovskih otrok. Preživelo jih je samo 93, med njimi tudi Rafi.

To pa je šele prvi del neverjetne zgodbe, ki jo je pogumno in z neustavljivim upanjem izpisovala Alice Herz Sommer. Po vojni se je vrnila v nič več domače rodno mesto, a ga kmalu zapustila, za nekaj časa odšla v novoustanovljeno državo Izrael, od tam pa – za sinom – nazaj na staro celino.

Navdihujoče branje, kako lahko človek, ne glede na življenjske okoliščine, ohrani svobodo in upanje.


Objave in recenzije

http://www.mancakosir.com/2015/01/velicastno-zivljenje-ki-navdihuje.html

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22171

http://www.dobreknjige.si/Knjiga.aspx?knjiga=406

http://www.mklj.si/priporocamo/knjige/item/5591-110-let-modrosti-alice-herz-sommer

http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22171

 

Še posebej sem hvaležna za izid te knjige v slovenščini. Brala sem jo drugače, zato bo moj opis zelo oseben. V starem naslanjaču, ogrnjena v plet in pokrita z mehko odejo, sedim in prisluhnem sila modri ženski, ki mi pripoveduje svojo dolgo (110 let!) življenjsko zgodbo, polno modrosti, polno žlahtnosti. Srkam čaj v njeni sobi v Pragi (ali pa je morda London ali Jeruzalem) in se čudim skorajda neverjetnemu optimizmu Alice Herz Sommer, ki je preživela holokavst in svet navduševala s svojim muziciranjem (»Judinja sem, moja veroizpoved pa je Beethoven.«). Kako živeti polnost do zadnjega trenutka ne glede na vse, kar prinaša življenje? Prijateljevanje z znamenitimi osebnostmi 20. stoletja, preživetje Terezina, življenje v treh domovinah … Tako polnega okusa in tako žlahtna in topla je njena zgodba, da še dolgo po tem, ko obrnem zadnji list, obsedim v starem naslanjaču in se napajam z njeno pronicljivostjo in toplino modrosti. Zares ne dvomim, da bodo še mnogi bralci doživeli živost Topline Aličinega večnega poletnega srca, katerega utrip je dobro ujela Caroline Stoessinger.

 

Sabina Burkeljca (Bukla 103, © Bukla)