Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

TIŠINE

Senegačnik Brane 

Strani: 88
Format: 125 mm x 215 mm
Vezava: Mehka vezava
Leto izdaje: 2014
ISBN: 978-961-278-115-6
9,00 €

18,00 € Daj v košarico

Med netrohnečimi besedami in neizvotljujočimi tišinami

Brane Senegačnik je pesnik, čigar besede sodijo v najgloblje in najbolj zgoščeno območje evropske poezije, v prostor brez praznin in presledkov. Njegovi stihi se razraščajo v vse, kar je izsluteno in izrečeno z mislijo, da je (tudi) še nenavzoča in neizoblikovana – torej samo napovedana in pričakujoča – prihodnost resnična jed. Senegačnikove besede in tišine preprosto ne poznajo kategorije, ki je zaobsežena s pojmom rok trajanja. Poezija grafitnih žil, ki je ne zapeljuje eksperimentalizem (pre)izkušanja nedejanskega, ni izraz omejenosti pesnikove ekspresije in komunikacije, marveč njene moči, ki se nikoli ne odvrača od pomena. Slednjemu se ne odpoveduje ne za sedanjost ne za prihodnost. Prav v pomenu, ki ga ne omejuje kompleks z imenom čas, domujeta smisel ustvarjanja in potreba po njem. Poezija ni ime oblike posnemajočega prikazovanja sveta, marveč njegovega priklicevanja in oblikovanja. Njen izraz je zmerom dejanje.

V Senegačnikovi poeziji je sleherni trenutek poln prihodnosti. V njej so tudi jasni odtisi zvestobe vsemu, kar je svetu ter življenju v njem potrebno, in kar je boleče, če je zaradi brezbrižnosti, lahkomiselnosti ali zaradi triumfa novega barbarstva, ki je od prvotnega surovejše zato, ker za svoje učinkovanje uporablja ves civilizacijski instrumentarij, postalo odsotno. V dobi, ki niha med izpraznjenostjo in ničem, kakršna koli zaveza – zlasti pa ne tovrstna – ni prav nič lahka. Še manj je samoumevna.

Brane Senegačnik je pesnik posvečujoče besede, ki se zaveda svojosti odgovorne svobode duha in njegovega dostojanstva. Kot tak je najgloblje pomene ne samo razkrivajoč, marveč predvsem podarjajoč avtor. V zbirki Tišine najdemo zapisano bistveno vprašanje njegove poezije: »Ne čutiš, da je vse to zate?« Treba je torej odpreti knjigo in zadrhteti z njo.

Iz spremne besede Igorja Grdine