Naročam se na e-novice

Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

DVE MLADOSTI, ENA LJUBEZEN

Rebula Alojz, Tavčar Zora 

Strani: 248
Format: 120 mm x 215 mm
Vezava: Mehka vezava
Zbirka: SLOVENSKE VEČERNICE
Leto izdaje: 2015
ISBN: 978-961-278-218-4
20,00 €

Članska cena: 18,00 € Daj v košarico

Ko literatura pripelje k ljubezni

Rebulovim spominom iz otroštva, ko je kot pastir na kraških gmajnah srkal učenost, je njegova soproga Zora Tavčar dodala svoje mladostne spomine iz štajerskega Zasavja. Dve povesti v eni knjigi pričata tudi o nekem lepem, krščanskem zakonu.

Pripoved o doraščanju neke generacije bo ogrela srca številnih bralcev. Knjigo odlikujejo širina razgledov, globok etični čut in razgiban slog, jezikovno svež in poetičen.

O avtorjih

Zora Tavčar

Pisateljica Zora Tavčar se je rodila 2. oktobra leta 1928 v Loki pri Zidanem Mostu. Po svojem literarnem in kulturnem delovanju je dobro poznana tako v zamejskih krogih kot v Sloveniji, saj je njena življenjska pot razpeta med rodno Loko pri Zidanem mostu in Trstom ali bolje Opčinami, kjer si je z možem Alojzom Rebulo ustvarila družino.

Alojz Rebula
Pisatelj Alojz Rebula se je rodil 21. julija 1924 v Šempolaju nad Trstom. Klasično filologijo je dokončal na ljubljanski univerzi. Predaval je latinščino in grščino na srednjih šolah v Trstu. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar in ima tri hčere, ki se, vsaka po svoje, tudi uveljavljajo v slovenskem kulturnem prostoru. Njegov literarni opus obsega mnoge povesti, novele, črtice, drame, eseje, komentarje in romane.

Krajši odlomek
Spustila sta se po krajšem klancu, ki je peljal v polje.
»Lej, kakšne rožice vseh barv. Poglej, kakšen nadih vijoličnega!« je vzkliknila z roko nad zidkom.
Naslednje čudo je bilo drevo, polno ptičkov.
»Odkod so se vzeli vsi ti drobni ptički?« se je čudila. »Glej, kako zdaj v strnjeni jati letijo na onole drugo drevo.«
Ampak tisti sprehod čez polje je zdaj pri Erigeneji dosegel nekakšno mično ekstazo. Ko sta prišla do tolmuna ob poti, se mu Erigeneja ni mogla načuditi. Opozarjala ga je na čudovito zeleno barvo glavic malih račk, na samotno veliko belo raco, na njihovo prhutanje iz vode na travo. (Alojz Rebula)
Edino »strašilo«, pred katerim smo trepetali z ostalimi razredi vred, je bil naš profesor francoščine Karba. Ta originalni možakar srednjih let, visok, širokih ramen in markantnega obraza z izredno živo mimiko, kar francoskega šarma, je prihajal v razred kot kralj, - če je bil seveda dobre volje. Če je bil slabe, je prirohnel kot lev. A v obeh primerih je bil bodisi njegov kraljevski, bodisi levji nagovor že od prve ure francoski. Vse leto nismo slišali slovenske besede iz njegovih ust, razen kadar je udrihal čez ženske. Kadar je bil pri tem, se je vselej namrdnil, kot da voha mrhovino, ter povedal kakšno posrečeno zgodbo. Kakšno »damo« da je srečal (tu se je spačil) in kako da je dišala po neznosnem parfemu, s katerim da je s kričečo obleko vred hotela na sebi prikriti prav tisto, kar je tako postajalo še bolj očito! Mi teh njegovih zavitih cikanj in modrovanj nismo kdovekaj razumeli. (Zora Tavčar)