Naročam se na e-novice

Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

VOJAKOVA PISMA

Radoš Božidar 

Strani: 312
Format: 128 mm × 210 mm
Vezava: Mehka vezava
Leto izdaje: 2012
ISBN 978-961-278-005-0
20,00 €

Članska cena: 18,00 € Daj v košarico

Pred nami so pisma vojaka Roka, ki jih je v prvi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja pisal ženi Dori med služenjem vojaškega roka.
Pismom je pisatelj dodal le nekaj leposlovne vrednosti, kar pa ne zabriše oz. uniči njegovih misli in sodb.
Pred nami se zarisuje podoba moža in žene, ki ju loči moževo obvezno služenje vojaškega roka. Trdno vez med njima predstavljajo številna pisma v katerih pa sta se znala tudi hudo sporeči.
Morebiti bi jima današnja komunikacijska sredstva (internet in mobilni telefon) olajšala osebno stisko, a branje pisem nas prepriča, da bi bila samo z internetom in mobilnim telefonom za marsikaj prikrajšana.
Med služenjem se je Rok nemočno spraševal: »Le kaj ima domovina od tega, da moram biti tako daleč od pravkar poročene žene? Imela bi prav toliko in ničesar ne bi izgubila, če bi bil v najbližjem garnizonu, v najbližji kasarni, nekje blizu Dore.«
Rok bi takó razmišljujočo domovino takrat imel veliko rajši. Takratna JLA, ljudska armada, Rokovega razmišljanja ni hotela opaziti. Za to je imela svoje nadvse pomembne ideološke pomisleke; da so skregani s humanostjo in z zdravo človeško pametjo, je sploh ni motilo. Rok je o teh in še mnogih drugih rečeh intenzivno razmišljal vsak ljubi dan, ki mu ga je, po njegovi sodbi, vzela takratna vojska. Pa ni samo razmišljal, tudi zapisoval je skoraj vse, kar ga je motilo in vznemirjalo in zapisano pošiljal svoji ženi.
Velikokrat je bilo kaj takega zapisano med vrsticami, večkrat ali raje prevečkrat pa kar v vrsticah. Dora je bila pozoren bralec in nobenega od teh sporočil ni spregledala, tudi tistih med vrsticami ne. Rok predolgo ni hotel verjeti, da kdo v ljudski armadi vohuni za napisanimi in domov poslanimi mislimi vojakov, pri sporočilih v vrsticah je bil res hudo nepreviden. Ko se mu je končno in do konca posvetilo, je bilo že malo pozno. Je tista vojska le čutila, da ni tako ljudska, kot si je sama rada rekla? Jo je zato skrbelo, kaj mislijo vojaki o njej?
Vojakova pisma se dajo še res brati kot dnevnik, pač nekoliko zanimivejši, ker so hkrati živ dialog med ženo in možem.