Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

... jaz ostajam, trajam ...

V šestinsedemdesetem letu starosti je za vedno obstalo umetniško pero Andreja Capudra (1942–2018), pesnika in pisatelja ter esejista, profesorja, nekdanjega ministra za kulturo, diplomata, ne nazadnje pa tudi družinskega očeta in moža. Bil je človek zrelih, širokih in modrih pogledov tako na kulturno kot tudi družbeno-politično dogajanje, s svojo pisano besedo pa je neizbrisno zaznamoval tudi Celjsko Mohorjevo družbo.

Dr. Capuder je diplomiral in doktoriral na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za romanistiko. Trideset let je poučeval francosko književnost, vmes pa pisal in prevajal. Med vrhunci njegovih prevodnih del je zagotovo prevod Dantejeve Božanske komedije, za katerega je prejel Sovretovo nagrado. Prevajal je tudi druga velika dela (Petrarko, Camoesa, Teilharda de Chardina, med zadnjimi Gilsonovo delo Heloiza in Abelard), predvsem pa sam literarno ustvarjal. Pod njegovim peresom je nastalo pet romanov, izdanih pri Slovenski Matici, ob tem pa še Romanski eseji, Filozofska monografija o Bergsonu, Rimski soneti, Pariški dnevnik in drugo; njegova zadnja zbirka esejev Zamrznjene besede je izšla pri Celovški Mohorjevi. Deloval je tudi v politiki, najprej kot minister za kulturo v prvi vladi samostojne Slovenije, nato pa je bil dvakrat ambasador, v Parizu in Rimu. Po upokojitvi leta 2009 se je povsem posvetil literaturi. Prejel je red francoske Častne legije in italijanski viteški križec. Leta 2011 je bil izvoljen v Evropsko akademijo znanosti in umetnosti v Salzburgu.

  


INTERVJU z dr. Andrejem Capudrom v reviji Zvon, 5. številka, 2018

 

 


Andrej Capuder: SONETI

Zvon 2018/2

 

114.

  

Ko v ranem jutru pojejo mi ptiči

in noč za sabo puščam neprespano,

se zdi, da spet odpiram staro rano,

in star obup spomin mi zakoliči.

 

Vse mrtvo v meni oživi pri priči,

pretekli greh pritekel je za mano,

kar je bilo že zdavnaj pokopano,

tišči na dušo, naj se opraviči.

 

Komu? Odkar odšel je Jezus mili,

ki smo ga v svojih grehih pokopali,

kot rablji, ki na križ so ga pribili,

 

zaman se iščemo v njegovi žali,

v trpljenju, ki ga nosimo po sili,

v ljubezni, ki je nismo prepoznali.

 

 

129.

 

Ko boš umrl, slečeš si obleko,

ki v času služi in bo odslužila,

pustil boš, da te nese višja sila,

ki slednjega ubere v svojo vleko.

 

Poslednjič stopil boš v deročo reko,

kjer pustil si korakov brez števila,

pustil boš snov, ki jutri bo minila,

in molil k angelu, ki pelje preko.

 

Ne veš, kaj te na oni strani čaka,

ne veš, če duša tu zaman se muči,

da k jasnemu zletela bi iz mraka.

 

Ne veš, če prav obrnejo se ključi,

da rešenega zemeljskega zraka

objame te Gospod in brat po luči.

 

 

165.

 

 Ne bo osramočen, kdor upa Vate,

ki si ljubezni prave vzor in mera,

kjer novo se rodi, ko staro umira,

kakor odsev luči, neskončno zlate.

 

Ti vabiš takega med rajske svate,

ki se v svetlobo večnosti ozira

in trudi se, od jutra do večera,

v tej revščini, ki dela nas bogate.

 

Rad bi Ti pel iz milostne figure,

ki si jo izkazal na razpelu križa,

kjer si pričakal delež smrtne ure.

 

Ti zvišaš tistega, ki se poniža,

in ne odbija zemeljske torture,

ki vrača mu goldinar iz drobiža.

 

 

 

194.

 

V ta Rim, ki vidi Kristusa Rimljana,

želim se, večni romar, naseliti

ko uidem primežu človeške biti,

ko zemsko bivanje bo jed postana.

 

Že zdaj uživam radost nebeščana,

ki tu in tam blešči v podobi skriti,

ki lačnim dvigne up, da bodo siti,

in misel jim postane rajska mana.

 

Naj v to pomore božja liturgija,

ki žejnemu na ustnice priteka,

in uro časa iz večnosti navija,

 

da bo za rojstvo novega človeka,

ki zanj pripravljena je že gostija:

daj, da ta lakot mi ne vzame teka!

 

 

 

196.

 

V mlinu, kamor pot človeka pelje

in sestra smrt vrti mu ga veselo,

naj neseš dobro ali slabo delo,

račun je ta, da vse enako zmelje.

 

Tja pride tak, ki tu sadil je zelje,

in tak, ki ga posluša zemlja cela,

tak, ki mu glava je že posivela,

in dete iz porodniške postelje.

 

A zadaj pa še drugi zakon vlada,

na drobno posejan kakor gorčica,

za ene kazen, drugim pa nagrada.

 

O njem nam baja stara govorica,

vanj glej, o duša, ki  bi k luči rada,

vanj, ki je pot, življenje in resnica!

 

 

201.

 

 

Kdor išče božji lik, ne malikuje,

ko slike, kipe in doktrine gleda,

zarotam malovernih ne naseda,

stvari nad stvarnika ne povišuje.

 

Bolj kot svobode zaželi si nuje,

bolj kot revolta veseli se reda,

ne zmede ga zamrznjena beseda,

saj živ je, kadar sebi nasprotuje.

 

Povej, je ta možak za kakšno rabo

pri množici, ki vsakogar pohodi,

ki izbere Kristusa in ne barabo?

 

Preko pekla in vic korak ga vodi,

od kraja luč si naravna pred sabo,

vitez nebes na zemeljski prigodi.