Naročam se na e-novice

Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

POGLED Z GRAJSKE PEČINE

Zgodbe

Munro Alice 

Prevod: Tjaša Mohar
Strani: 328
Format: 130 mm X 210 mm
Leto izdaje: 2017
ISBN 978-961-278-339-6
25,00 € Daj v košarico

Zakaj vas pa to zanima?

Kanadska nobelovka nas tokrat najprej povabi v preteklost,na Škotsko, saj je prvi del zgodb nekakšna družinska 
kronika ene od vej njenih prednikov. A če je prvi del po načinu pisanja in tematiki zanjo nekoliko nenavaden, v drugem delu spet najdemo dobro staro Alice Munro, ki je zaslovela s specifičnim, na trenutke rudimentarnim popisovanjem realnosti novega sveta.

Zgodbe Pogled z grajske pečine je avtorica uglasila na 
raziskovanje lastne družinske preteklosti. Prvi del je zanjo tako precej netipičen, saj v kratke zgodbe vpleta izvirne ohranjene zapise svojih prednikov o selitvi iz Škotske v Kanado. Zgodovinsko preverljive podatke pomeša z ustnimi legendami, vse skupaj pa začini še z lastno domišljijo. Posrečen recept, ki v drugem delu zadobi preverjen okus, bo navdušil ljubitelje te neposredne, iskrive opazovalke življenja v vsej njegovi nenavadni navadnosti.

O avtorici

Uveljavljena kanadska pripovednica Alice Munro (1931) je za svojo mojstrsko izpisano kratko prozo leta 2013 prejela Nobelovo nagrado za književnost. Piše in objavlja že od 50. let prejšnjega stoletja, doslej so izšli slovenski prevodi njenih del Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva (Litera), Preveč sreče (Miš), Ljubo življenje in Ubežnica (obe Celjska Mohorjeva družba).

Odlomki iz knjige

Nekega dne se Will poroči, poroči se z žensko z imenom Bessie Scott, in začneta si ustvarjati družino. V tem obdobju se junaški fant spremeni v navadnega smrtnika, čeprav so tu še vedno junaštva, ki dokazujejo njegovo moč. Neki predel reke Ettrick poimenujejo »Willow skok«, v spomin na to, da je skočil prek reke, ko je šel po pomoč ali zdravila za nekoga, ki je bil bolan. Vendar mu nobeno junaštvo ni prineslo denarja, in zdi se, da se je zaradi pritiskov, da mora zaslužiti za preživetje svoje družine, in zaradi svojega družabnega značaja spremenil v priložnostnega tihotapca alkohola. (Str. 19)

Ribiške plitvine Nove Fundlandije smo dosegli 12. julija in 19. julija smo zagledali kopno in to je bil za nas vesel pogled. Bil je del Nove Fundlandije. Pluli smo med Novo Fundlandijo in Otokom svetega Pavla in ker smo imeli ugoden veter tako osemnajstega kot devetnajstega, smo dvajsetega zjutraj dosegli reko in zagledali severnoameriško celino. Zbudili so nas okrog ene ure zjutraj in mislim, da je bil ob štirih sleherni potnik pokonci in je zrl v deželo, v celoti prekrito z gozdom, kar je bil za nas precej neznan prizor. To je bil del Nove Škotske, čudovite hribovite dežele. Tisti dan smo videli več kitov, takih bitij nisem videl še nikoli v življenju. (Str. 68)

Ta dežela je kot nalašč za nesreče. Fantje, premladi, da bi imeli vozniško dovoljenje, jo skupijo, ko vozijo sto trideset na uro po makadamskih cestah z nepreglednimi vzpetinami. Vozniki, ki kaj praznujejo, pozno ponoči hrumijo skozi vasi brez prižganih luči, in zdi se, da je večina odraslih moških preživela vsaj en razbit telefonski drog in en pristanek v jarku. (Str. 270)