Naročam se na e-novice

Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

GREMO KRAN PUZDRAVT

Pripovedi iz Kranja z okolico in iz vasi Sorškega polja

Markun Ivana 

Strani: 180
Format: 140 mm × 200 mm
Zbirka: GLASOVI
Vezava: Mehka vezava
Leto izdaje: 2012
ISBN 978-961-278-002-9
20,00 €

Članska cena: 18,00 € Daj v košarico

Knjiga z naslovom Gremo Kran puzdravt je štirideseta v zbirki Glasovi in predstavlja kamenček v mozaiku folklornih pripovedi vse Slovenije. Zajema področje mesta Kranj in vasi na Sorškem polju. V letih 2003 do 2010 jih je zbirala Ivana Markun med mestnim in vaškim prebivalstvom.
Zgodbe so v knjigi razvrščene v sedem razdelkov. Uvodna pripoved Pes mca ud enga zajčka pove, kako se je izročilo z leti izgubljalo, saj v tej knjigi ni niti ene pravljice.
Popisovalka je zbrala nekaj bajčnih in legendnih povedk zgodovinskih je malo več, najštevilčnejše so socialne, saj so ljudje najlaže govorili o doživetjih v mladosti, o življenju pred leti. Tudi etnoloških zgodb je nekaj, zbirko pa končujejo anekdote in šaljive pripovedi.
V tej knjigi torej lahko beremo tako besedila v gorenjskem narečju – to so besedila iz vasi od Kranja ob reki Savi do Medvod z najbližjo okolico – kot tudi v rovtarskem narečju, saj že v stražiškem govoru gorenjščina začne polagoma prehajati v škofjeloško narečje, ki sega od Bitenj preko Škofje Loke nekako do Pungerta ter v prve vasi na začetku dolin obeh Sor. Besedila, ki v knjigi seveda niso razvrščena po narečnih značilnostih, ampak s stališča slovstvene folkloristike, so za lažje razumevanje opremljena s krajšimi opombami, tj. »prevodi« manj razumljivih delov v slovenski knjižni jezik, narečno besedje pa je še enkrat izpostavljeno tudi v priloženem slovarčku. Ob narečnih besedilih so v tej knjigi zapisana tudi besedila v gorenjskem pogovornem jeziku in v mestnem govoru Kranja. V njih so se govorci zelo približali knjižnemu jeziku in v svoj govor vnesli le malo pokrajinskih značilnosti. S tem je jezikovna podoba Sorškega polja dopolnjena še z novimi odtenki, saj novi način življenja prinaša spremembe tudi v jeziku tukajšnjega prebivalstva, ki na eni strani še ohranja svoje krajevne narečne posebnosti, na drugi strani pa se – v mestu še bolj kot na podeželju – marsikdaj približuje knjižnemu jeziku, tudi zaradi drugačnih govornih položajev, v katerih vsak dan deluje. Vsak pripovedovalec v svoj govor vnaša tudi svoje (idiolektalne) posebnosti in ga prilagaja sogovorcem (morda  udi avtorici te knjige) in tudi zato je jezik, kot je zapisan v njej, tako raznolik.