Naročam se na e-novice

Najbolj prodajane
Zadnji izvodi

GAUDEAMUS

Arko Andrej 

Strani: 238
Format: 135 mm × 210 mm
Vezava: Mehka vezava
Leto izdaje: 2017
ISBN 978-961-278-321-1
19,50 € Daj v košarico

Veselimo torej se!

Rašomonsko zastavljeni roman prikazuje življenje in duha časa pri nas v desetletjih po drugi svetovni vojni, kakor so jih preživljali in doživljali nekdanji sošolci istega gimnazijskega razreda. Ti sošolci so se namreč dogovorili, da bodo ob petdesetletnici mature svoje vtise objavili v knjigi, s katero naj bi drug drugemu obudili spomin na gimnazijska leta, hkrati pa na ta način drug drugega seznanili s svojimi poznejšimi življenjskimi potmi. Tako v njej vsak po spominu in s svojega vidika pripoveduje o istih ljudeh in dogodkih, ki pa so oboji povsem izmišljeni, kakor so izmišljeni tudi sošolci sami. Vendar to ne pomeni, da se podobne stvari, kot so zapisane v njihovih življenjskih zgodbah, niso tudi v resnici dogajale, kakor je seveda resnično mesto, v katerem so odraščali.

Knjiga vsebuje devetnajst kratkih pripovedi nekdanjih gimnazijskih sošolcev, ki jih je zbral njihov predsednik razreda Mitja, ko je ob zlatem jubileju mature svoje nekdanje sošolce spomnil na skupni dogovor, da bodo ob tej priložnosti izdali knjigo spominov na mladostna leta in na čas, ki so ga vsak zase preživljali po maturi. Tako jih povabi, da ob osebnih razmišljanjih popišejo svoje življenjske zgodbe.

Avtor na izviren način ohranja različne sloge pisanja, s čimer v bralcu vzbuja vtis različnega avtorstva sicer izmišljenih zgodb. Po teh prvoosebnih pripovedih, ki so polne tako občutenih in pretresljivih izpovedi, osebnih razmišljanj in svetovnonazorskih pogledov kot tehtnih misli, se bralcu izrisuje podoba časa in prostora izpred pol stoletja, predvsem pa naše mlade države. Med stvarnimi opisi je posebej poudarjeno tedanje mesto Celje, ob
čemer je na nekaterih mestih omenjena tudi Mohorjeva družba in njeno poslanstvo v takratnem času in prostoru. Ob devetdesetletnici prihoda Mohorjeve družbe v Celje, ki se je v tem letu spominjamo, se knjiga na zanimiv način dotika tudi njenega življenja in poslanstva.

O avtorju

Andrej Arko (Maribor, 1947) je leta 1970 diplomiral iz rusistike in anglistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Bil je novinar Dela ter urednik na RTV Slovenija in Celjski Mohorjevi družbi. Urejal je tudi časopis Zvon. Objavil je štiri knjige kratkih zgodb, dva romana in devet radijskih iger ter napisal filmski scenarij. Nekaj njegove proze je izšlo v samostojnih knjigah v tujini. Med pesniki, katerih prevode je objavil v samostojnih knjigah s spremnimi besedami in opombami, so W. Wordsworth, J. Keats, A. Tennyson, E. A. Poe, P. P. Njegoš, F. Nikšić, v skupnih izdajah pa so izšli še prevodi poezije A. Šantića, L. Paljetka, M. J. Lermontova in drugih. Poslovenil je tudi prozo K. Gibrana in dramsko delo M. Držića.


Odlomki iz knjige

Takrat še nisem dojela, da imeti rad pomeni biti nepreračunljivo predan, da v tem ni nujno recipročnosti, da je pravzaprav egoizem, če si si s kom dober, ker pričakuješ, da bo tudi on dober s tabo. (Str. 14)

Toliko torej o tistem obdobju mojega življenja, katerega zadnja leta smo kot gimnazijci preživeli skupaj. Popisala sem ga bolj podrobno, ker se še zdaj tu in tam vidim kot gimnazijko, tako lepo je bilo, čeravno zame tudi hudo. Pozneje, ko so se mi polagoma razblinile najstniške sanje, pa je vse potekalo stvarno, načrtovano in malone pričakovano. Kajti če človek ne pričakuje preveč, lahko kar zložno, skoraj bi lahko rekla, srečno živi. Je pa stvar razmisleka, ali sem res srečna. Tolažim se pač s tem, da prav srečen ni nihče. (Str. 85)

Kadar pridem v Celje, si vedno želim, da bi se s kom srečala. A kaj, ko razen vas skoraj nobenega več ne poznam. Hodim po ulicah, stopam po stopinjah svojih prednikov in svoje mladosti. Na vsakem koraku me zasuje kak spomin. Vse je drugače, le Stari grad in Miklavški hrib še kraljujeta nad mestom in Savinja se vztrajno vali skozenj v svoji mogočni lenobi.
A ljudje – sami tuji. Sem pa tja naletim na kak obraz, ki se mi zdi kakor iz polpozabljenih sanj, gotovo je kdo, ki sem ga bila poznala vsaj na videz, mene pa nihče ne pozna. Sami mlajši, sami priseljenci. Kje je Celje moje mladosti!? Bridkobo teh spoznanj mi razblaži vsako srečanje s kom izmed vas, a takih naključnih srečanj ni veliko. Največkrat se dobim z Lidijo in – z njeno bolečino gluhoneme, pa tako čedne hčere … (Str. 86–87)

Večkrat komu, ki se v obupu zateče k meni, povem, da vera ni zavarovalna polica proti nesrečam v življenju, ga pa osmišlja in dela sprejemljivejšega. Nesreče blaži. Prizadevati si živeti po veri ne pomeni, da nam življenje prizanaša, je pa lažje in lepše. A to se malokoga prime, večina bi se zanašala zgolj nase. Dokler gre, se zdi v redu, pa četudi je pravzaprav dolgočasno. (Str. 102)

Izkustvo ni samo nekaj, kar se ti pač pripeti, ampak gre za to, kaj boš ti storil s tistim, kar se ti pripeti. Namreč če že ne premoremo najboljšega, lahko naredimo najboljše iz tistega, kar premoremo. Malosrčnost pač nikoli ne praznuje zmagoslavja. (Str. 143)