   |
| Prva stran | Kje smo? | Knjige, CD-ji | Članstvo | 150 let Mohorjeve | Zgodovina | Bibliografija |
|
|
| KRATEK ZGODOVINSKI PREGLED OB PROSLAVI STO PETDESETE OBLETNICE MOHORJEVE DRUŽBE |
|
MOHORJEVA DRUŽBA NEKOČ "... glejte, ena luč Slovencem gor gre: vidim majhno, pa prebrisano trumico mladih učenikov, ki so se zbrali ... " Tako je mladi duhovnik Anton Martin Slomšek (1800-1862) spodbujal slovenske bogoslovce že dobrih dvajset let, preden sta njegova prijatelja kaplan Andrej Einspieler (1813-1888) in slavist Anton Janežič (1818-1869) skupaj s somišljeniki 27. julija 1851 v Celovcu javno naznanila ustanovitev Družtva, ktero bode dobre bukve za Slovence izdajalo in jih med njimi razširjevalo. Za zavetnika so si izbrali oglejskega sv. Mohorja, ki so ga takrat častili po vsem slovenskem ozemlju kot najstarejšo pričo krščanstva na naših tleh.   Anton Janežič Andrej Einspieler Društvo sv. Mohorja je leta 1852 izdalo prve knjige in jih z letnico 1853 poslalo svojim 785 udom (članom). Koroški deželni glavar je potrdil društvena pravila 28. avgusta 1853, v odboru pa so bili zastopniki vseh škofij, kjer so živeli Slovenci. Zaradi upadanja naročnikov v naslednjih letih so 22. januarja 1860 v Celovcu preosnovali društvo v cerkveno bratovščino Družbo sv. Mohorja, ki jo je potrdil papež Pij IX. Družbo so vodili po novih pravilih, organizirana je bila po župnijah. Sklenili so, da bodo vsako leto izdali dvoje večernic kot ljudsko berilo, tudi koledarček bodo dobili udje vsako leto za letno udnino 1 goldinar. Število udov je takoj naraslo na 1116, že leta 1868 jih je bilo 10448; krivulja se je še strmo dvigala in dosegla višek ob koncu prve svetovne vojne leta 1918, ko jih je bilo 90512. Zanimiv je seznam prvih dosmrtnih udov, ki ga je Einspieler objavil v Koledarju za leto 1878. Med tistimi, ki so plačali po 15 goldinarjev, s tem postali dosmrtni udje in knjige vsako leto dobivali brez plačila, so zapisani ljudje vseh stanov in poklicev; ob škofih, župnikih in kaplanih najdemo preproste dekle, kuharice, dijake, kmete in obrtnike, profesorje pa seveda tudi ustanove, kot so knjižnice, šole in podobno, in to iz vseh slovenskih dežel. V poznejših desetletjih je Družba v vsakem Koledarju objavljala imenik vseh svojih udov, ki je bil nekakšen naslovnik Slovencev, ki se zanimajo za krščansko kulturo.  Svečana listina mohorskega dosmrtnega člana iz leta 1898 Mohorjeva družba si je leta 1871 uredila v Celovcu lastno tiskarno in 1894 dozidala veličasten Mohorjev dom v Vetrinjskem obmestju (Viktringer Ring), v katerem je Mohorjeva v Celovcu še danes. Jože Pogačnik (1902-1980) je v svojem Orisu zgodovine Mohorjeve družbe (1936) poudaril tri razloge, zakaj je Družba tako dobro uspevala: 1. Bila je vseslovenska; vrsta knjig je spodbujala narodno zavednost. 2. Bila je verska družba, kar je ustrezalo večini udov, ki so bili katoliški kristjani. 3. Na tretjem mestu je Pogačnik poudaril mohorjansko nepolitičnost, saj je s knjigami dvigala čut za vse lepo in dobro. Zaradi vrste poučnih in šolskih knjig z različnih področij so Mohorjevo upravičeno doživljali kot nekakšno "ljudsko univerzo", v nasprotju s Slovensko matico, ustanovljeno nekoliko pozneje (1864), ki je izdajala knjige za spodbujanje znanosti in kulture predvsem za izobražene sloje. Že v prvih letih si je odbor prizadeval, da bi dobil dobre rokopise in jih je tudi pošteno plačeval. Leta 1862 je razpisal nagrade za poslana nova besedila, in sicer za povest, izvirno ali prevedeno, za zgodovinsko besedilo in za naravoslovno študijo. Vsa so morala biti napisana za preproste bralce. Prva "darila", kakor so imenovali nagrade, so dobili Janez Cigler, Filip Jakob Kafol, Fran Erjavec, Josip Jurčič (za Jurija Kozjaka). Obsežna dela so pri Mohorjevi od vsega začetka izdajali v snopičih: vsako leto nekaj tiskarskih pol, ki so jih naročniki skrbno hranili in jih dali vezati, ko je bil spis končan. Tako je izhajala Staretova Občna zgodovina, še pred njo pa Življenje svetnikov, Kristusovo življenje in druge knjige, proti koncu zlasti Grudnova in Malova Zgodovina slovenskega naroda.Težke dneve je Mohorjeva doživljala ob razpadu avstroogrske monarhije, takoj potem, ko je doživela svoj številčni vrh. Slovenci po letu 1918 niso več živeli v eni državi, na Koroškem so se začeli nemiri, ki so pripeljali do plebiscita, prometne zmede so marsikateremu zvestemu mohorjanu preprečile, da bi dobil naročene knjige. Vojska generala Rudolfa Maistra je pred umikom iz Celovca svetovala vodstvu Družbe, naj se s tiskarno in z zalogo knjig začasno umakne na Prevalje, na skrajni vzhodni del Koroške, ki je bil že trdno v novi slovanski državi, bodoči Jugoslaviji. Tako se je Mohorjeva pod vodstvom ravnatelja svoje tiskarne, duhovnika Josipa Zeichna (1874-1939), skupaj s stroji, z materialom in osebjem julija 1919 po železnici odselila na Prevalje. Koroški plebiscit oktobra 1920 se je za Slovence izšel neugodno, gonja proti Slovencem ni ponehala in tako si je Mohorjeva morala urediti vsaj začasen dom na Prevaljah. Število udov je padlo pod polovico (leta 1925 jih je bilo 38093) tudi zato, ker Goriška in Koroška nista bili več v isti državi. Že v času, ko je bila Mohorjeva na Prevaljah, so bili goriški Slovenci prisiljeni ustanoviti lastno Goriško Mohorjevo družbo (1924), če so si hoteli oskrbeti slovenske knjige. Fašizem je namreč že v prvih dveh letih vladanja prepovedal uvoz mohorjevk in drugih slovenskih knjig iz Jugoslavije. Ker vrnitev v Celovec ni bila mogoča, so odborniki Mohorjeve družbe iskali drug primeren kraj, ki bi Družbi omogočal razvoj in nadaljevanje začetega dela. Odločili so se za Celje, skoraj geografsko središče Slovenije. Tako je Družba od oktobra do decembra 1927, zopet pod vodstvom ravnatelja Josipa Zeichna, vse svoje imetje na 38 vagonih preselila v knežje mesto Celje.  Ob nameravani preselitvi Mohorjeve s Prevalj v Celje leta 1926 je celjska mestna občina, kjer je vladala Samostalna demokratska stranka, odklonila koncesijo za Mohorjevo tiskarno v Celju. Hinko Smrekar je to upodobil v karikaturi: celjski mestni policaj prepoveduje vstop v mesto vlačugi, tatu in razbojniku ter sv. Mohorju. Šele pritožba na velikega župana v Mariboru je zalegla, da se je Mohorjeva 1927 lahko preselila v Celje. Vodstvo se je že leta 1922 odločilo, da zaradi oddaljenosti Prevalj preseli uredništvo mohorskih knjig v Ljubljano. Trnovski župnik Fran Saleški Finžgar (1871-1962), priznan pisatelj, je kot urednik in kmalu tudi kot tajnik (1923-1952) dosegel, da se je izdajanje knjig popolnoma prenovilo. Mohorjeva je začela izdajati mesečni družinski list Mladika (1923), hkrati je Finžgar zasnoval tudi izdajanje doplačilnih knjig poleg tradicionalne Redne zbirke s Koledarjem. Za mohorjane na avstrijskem Koroškem so od 1929 do 1940 tiskali Koledar posebej kot koroško izdajo, vsebina pa je bila v glavnem ista kot za domače naročnike. Družba sv. Mohorja je ves čas ostajala enovita, v odboru so bili še vedno koroški člani, ki so se udeleževali sej do Hitlerjeve zasedbe Avstrije 1938. Tega leta so se zastopniki z obeh strani državne meje dogovorili za nova skupna pravila, ki so bila deloma različna za Celovec in Celje, dogovorjen pa je bil skupni nadzorni odbor. Za celovško Mohorjevo, ki v tem času založniško ni delovala, jih je potrdil celovški škof (upravitelj) dr. Rohracher. Pravila in vodila Družbe sv. Mohorja v Celju, ki je v tem času doživela enega svojih vrhuncev, pa je potrdil lavantinski škof Ivan Jožef Tomažič. Koroški duhovnik dr. Josip Zeichen je kot ravnatelj celjske tiskarne do 1933 osebno združeval vse Slovence pod Mohorjevo streho. Ko je leta 1939 na Koroškem umrl, je bil to nekakšen simbol, da je povezave konec, saj je 22. maja 1940 nacistična oblast prepovedala Družbo v Celovcu in pozneje celo vknjižila njeno premoženje kot lastnino nemškega rajha. V matični Sloveniji je pod Finžgarjevim vodstvom število mohorjanov raslo in leta 1931 doseglo nov višek 61848 udov. Med letoma 1930 in 1941 je Mohorjeva v Celju postala zelo pomembna založnica vsakovrstnih slovenskih knjig. Ni mogoče prezreti nad 120 zvezkov Mohorjeve knjižnice, 20 zvezkov Cvetja iz domačih in tujih logov, zbirke Cerkvenih očetov izbrana dela, vrste pomembnih izdaj v okviru Znanstvene knjižnice (Leonida Pitamica Država, (1927), Andreja Gosarja Za nov družabni red (1933-1935), Viktorja Korošca in Gregorja Kreka učbeniki o rimskem pravu (1936-1941); Avgusta Pirjevca priročnik Knjižnice in knjižničarsko delo). Največji načrt je Mohorjeva hotela uresničiti z velikopotezno Mohorjevo občo zgodovino, od katere je leta 1939 izšla samo Sovretova knjiga (druga v zbirki) Stari Grki, pa še od te je velik del naklade ob nemški zasedbi Celja končal v papirnici. Delo, ki so ga pred drugo svetovno vojno za izdajanje Mohorjevih knjig opravljali v Ljubljani, je bilo odločilno za to, da je po nemški okupaciji Celja - aprila 1941 so Nemci zasedli Mohorjevo tiskarno, zaloge knjig pa so odpeljali v papirnico v Radeče - Družba vsaj delno živela. Ob podpori ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana in požrtvovalnem delu urednika Finžgarja je za vsako vojno leto je izšel vsaj skromen Koledar, vseh knjig pa je Družba v Ljubljani izdala 31.
Tudi pravni položaj Mohorjeve družbe je bil po vojni dobrih trideset let nedorečen. Status cerkvene bratovščine je bil za državni pravni sistem nesprejemljiv, zato se je leta 1955 preimenovala v Založniško podjetje Mohorjeva družba, ki ga je formalno ustanovila "skupina občanov", deset nekdanjih odbornikov s Finžgarjem na čelu. Po novih pravilih je izbiral knjige za izdajo poseben Založniški svet, v katerega je člane imenoval Svet za prosveto in kulturo pri vladi Ljudske republike Slovenije. V tem Svetu so bili kristjani in komunisti, da bi bila zagotovljena zveza s Slomškovim izročilom in hkrati "družbeno koristna vloga" Mohorjeve družbe v novih časih. Urednik in ravnatelj (direktor podjetja) dr. Stanko Cajnkar je moral skrbeti za ravnotežje med obema stališčema. V tem času (med 1956 in 1967) se je gibalo število Mohorjanov okrog 80.000, vsaj Koledarjev je bilo vsako leto tiskanih toliko. Pripraviti je bilo treba tudi celo vrsto samoupravnih aktov, ki pa niso bili nikoli sprejeti. Leta 1968 so se s posebnim pismom tudi slovenski škofje zavzeli za prenovitev Družbe in začelo se je prizadevanje, da bi Mohorjevo preoblikovali v društvo. Toda šlo je počasi, šele občni zbor 9. junija 1976 je sprejel nova društvena pravila, ki so bila po dolgih usklajevanjih z državno zakonodajo potrjena 1980. Tako je bila Mohorjeva družba 6. maja 1980, po skoraj 130 letih, spet vpisana v register društev.
Na Koroškem (v Avstriji) je v začetku 1946 vodstvo
Družbe sv. Mohorja s predsednikom Valentinom Podgorcem doseglo,
da je državna policija v Celovcu priznala obstoj Družbe, vzela na
znanje provizorični odbor in naročila razpis občnega zbora in volitev
novega odbora. Družba je spet postala lastnica podržavljenih nepremičnin.
Za božič 1947 so pripravili izid Koledarja za leto 1948 in Večernice
Vsem, ki so trpeli, in to kljub nasprotovanju Osvobodilne fronte
za Slovensko Koroško. Decembra je prišla v Celovec delegacija odbora
Mohorjeve družbe iz Celja, predlagali so sporazumno sodelovanje
in da bi prav tako kot pred vojno tudi zdaj tiskali skupne knjige
v Celju in jih pošiljali na Koroško. Tega celovški zastopniki niso
sprejeli, saj so bili skrajno nezaupljivi do celjske Mohorjeve,
ki je kot krščanska organizacija v novi Jugoslaviji lahko delovala
le pod občutnim pritiskom komunističnega režima. Spomladi 1948 je
bil izvoljen novi odbor, ki ga je kot pokrovitelj potrdil celovški
škof dr. Köstner. Ameriški Slovenci so na pobudo frančiškana p.
Odila Hajnška zbrali denar za nakup tiskarskih strojev, na katerih
so začeli tiskati avgusta 1951. Obnovljena celovška Mohorjeva je
v prihodnjih letih svojo dejavnost močno razvejala (šolstvo, vzgoja,
gospodarske dejavnosti) in tako postala najpomembnejša organizacija
koroških Slovencev. Nova pravila so 16. maja 1991 uvedla tudi nov
naziv: Mohorjeva družba v Celovcu (Hermagoras Verein in Klagenfurt).
|
MOHORJEVA DRUŽBA DANES  Potek selitve Mohorjeve družbe Celje Seme, ki so ga pred 150 leti skupaj s prijatelji zasejali škof Anton Martin Slomšek, kaplan Andrej Einspieler in slavist Anton Janežič, je do danes zraslo v mogočno drevo s tremi vrhovi. Viharno dogajanje v Evropi dvajsetega stoletja je povzročilo, da imamo danes Slovenci v treh sosednjih državah - Sloveniji, Avstriji in Italiji - vsak svojo Mohorjevo družbo. To dejstvo jasno priča, da je bila Slomškova zamisel o slovenski krščanski založbi dobra in da Slovenci potrebujemo take kulturne ustanove. Vse tri sestre so nastale v slabih razmerah, ki so bile gospodarsko in politično za Slovence izrazito neugodne (Bachov absolutizem v avstroogrski monarhiji leta 1851, italijanski fašizem na pohodu leta 1924 in Evropa v povojnem razsulu leta 1946), pa so se vsakokrat dvignili ljudje, ki so jasno čutili, da človek ne more živeti samo od kruha. Uspelo jim je! Vsaka od treh Mohorjevih se je ob delu za svojo skupino Slovencev razvijala in ima danes jasno izrisano istovetnost, prepoznaven obraz, ki so ga izklesali čas in okoliščine.
Goriška Mohorjeva družba je nastala v času, ko so bili Slovenci v Italiji izpostavljeni najhujšemu raznarodovanju. Kot ugotavlja leta 1996 zgodovinar dr. Branko Marušič, pa "se zaradi posebnih razmer, v katerih živi slovenska manjšina, načela in nameni delovanja Družbe, utemeljeni davnega leta 1923, niso prav bistveno menjali". Težišče njihovega dela je tudi danes izdajanje letne redne zbirke in še nekaj drugih knjig s poudarkom na domačem leposlovju in domoznanstvu. Svojo 70-letnico je Družba primerno počastila z izdajo zadnjega, 20. snopiča Primorskega slovenskega biografskega leksikona. Ta leksikon je uspeh, s katerim bi se rada ponašala marsikatera večja založba.
Mohorjeva družba v Celovcu se je po letu 1946 razvila v več smeri. Poleg izdajanja slovenskih knjig opravlja tudi pomembno povezovalno delo, kulturni most med obema narodoma na Koroškem ter med Avstrijo in Slovenijo: v zbirki Austriaca izdaja prevode avstrijskih avtorjev v slovenščino, v zbirki Slovenica pa prevode slovenskih avtorjev v nemščino. Za Slovence v Avstriji je sama ali v sodelovanju dosti naredila tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Predsednik msgr. Jože Kopeinig: "Mohorjeva družba v Celovcu si je ustanovila lastno tiskarno, poskrbela za mladino Slovenske gimnazije z dijaškimi domovi, študentje na Dunaju pa najdejo mesto v domu Korotan. V Celovcu je Mohorjeva ustanovila prvo dvojezično osnovno šolo. Sodobni medijski svet pa Mohorjeva iniciativno in bistveno sooblikuje z vsebinskim in finančnim sodelovanjem pri slovenskem radiu, pa tudi pri drugih mrežah." Za Slovence na Koroškem je pomembna tudi čisto gospodarsko, saj ima poleg tiskarne in knjigarne tudi zunanjetrgovinsko družbo Korotan, kapitalsko pa je udeležena še v vrsti drugih dejavnosti.
Mohorjeva družba Celje je bila vse do ustanovitve
samostojne Slovenije omejena na založniško dejavnost, pa še pri
tem po drugi svetovni vojni ni imela prostih rok. V samostojni Sloveniji
se je založniško razmahnila in po številu izdanih naslovov prekosila
vsa pretekla leta. Po številu naslovov, višini naklade, številu
zbirk in po vsebinski širini je že vsa leta med tremi sestrami najmočnejša.
Hkrati pripravlja načrte za razvoj drugih dejavnosti.
Evropa, sprta in razklana sama v sebi, je v preteklem
stoletju Mohorjevi odlomila vrh, vendar ta ni usahnila, ampak je
pognala tri vrhove, ki vsi rastejo in prinašajo bogat sad. V novem
stoletju in tisočletju pa združena, pobotana Evropa vabi tudi tri
Mohorjeve k sodelovanju in zbliževanju. Prva prijateljska srečanja
so bila v 80-ih letih na pobudo
Leta 1994 smo s poravnavo in s plačilom odškodnine dobili vrnjen nekdanji sedež Mohorjeve na Prešernovi 23 v Celju s pripadajočimi nepremičninami. Lotili smo se načrtovanja in obnove. Spomladi 1998 je v nekdanjih prostorih odprla vrata prenovljena Mohorjeva knjigarna, ki v nasprotju z nekdanjo ponuja tudi bogato izbiro darilnih in nabožnih predmetov. Z novim letom 1999 pa se je na nekdanji sedež vrnila tudi uprava Mohorjeve družbe. Dotrajane stavbe na dvoriščni strani smo odstranili in pripravili načrte za novo, pa so se stvari zataknile pri "papirjih", tako da trenutno ni jasno, koliko časa bo sredi knežjega mesta zevala ta praznina. V Mohorjevi knjigarni že drugo leto tečejo Mohorski večeri. Enkrat mesečno vabimo v knjigarno ugledne umetnike ali znanstvenike, ki so naši sodelavci, in v prostem pogovoru obravnavamo aktualne teme. Doslej ste se med drugimi lahko srečali z vzgojiteljico in pisateljico Betko Vrbovšek, misijonarko s. Marijo Sreš, z dr. Jožetom Ramovšem, dr. Metko Klevišar.
Aprila 1995 smo začeli na Radiu Ognjišče redno tedensko oddajo Iz Mohorjeve skrinje, ki ji lahko prisluhnete vsak petek ob 20.30. V njej vas seznanjamo z našimi knjižnimi novostmi, vas nagrajujemo za pravilne odgovore na vprašanja in vam občasno predstavljamo osebnosti iz slovenskega kulturnega življenja, ki sodelujejo z nami. Zvrstilo se je že več kot 300 oddaj in razdelili smo na stotine nagrad. Sodelovanje z Radiem Ognjišče pa se vedno bolj širi: skupaj smo posneli že dve radijski igri (Pred zlatarno papeža Wojtyle in Človek ne živi samo od kruha Sabine K. Horvat) in recital. Skupaj razpisujemo tudi literarni natečaj Moj čopič je beseda, namenjen predvsem vzgoji in oblikovanju novih, mladih pesnikov in pisateljev. Letos (2001) bomo podelili nagrade avtorjem, ki so se izkazali na četrtem razpisu tega natečaja.
V prihodnje nameravamo več pozornosti nameniti otrokom in mladim. Že zdaj poleg veroučnih učbenikov izdajamo tudi dopolnilno literaturo, ki naj mladim in njihovim vzgojiteljem pomaga predvsem v vzgojno najzahtevnejših letih odraščanja. Letos (2001) smo mladim namenili še posebno pozornost: za proslavo svoje 150-letnice smo jim pripravili Blažetov in Nežin dan = BINDAN. To je dan, poln zanimivih delavnic in iger, ki ga je Mohorjeva družba Celje pripravila za vse otroke in mlade po slovenskih župnijah. S tem veselim in poučnim dnevom jih želimo spomniti, da Mohorjeva - čeprav stara že 150 let - nikakor ni zastarela in dolgočasna. Pomislili smo, kaj bi naš zavetnik škof Slomšek danes ponudil mladim, in pripravili smo več kot deset delavnic, med katerimi so nekatere še posebej zanimive: likovna delavnica (risanje stripa), pri kateri lahko sodelujejo otroci vseh starosti; delavnica "Kako preživeti s katoličanom?" je namenjena predvsem birmancem in mladincem, v njej se pogovarjamo o tistih življenjskih vprašanjih, ki so za mlade (pa tudi za odrasle) vedno aktualna in nikoli do kraja razrešena, pogovarjamo se pošteno in odkrito. Delavnica pisanje in risanje grafitov je ena izmed najbolj popularnih, vendar v njej ne čečkamo neumnosti po zidovih! Popularna je tudi svetopisemska delavnica, v kateri mladi spoznavajo Sveto pismo z nove, neobičajne plati. Pa še delavnica o naravi, pritrkovalska delavnica in seveda na koncu najslajša delavnica delamo torto velikanko! Če v vaši župniji BINDANA še ni bilo, povprašajte o tem svojega župnika.
Besedilo: J. Jeromen |
