   |
| Prva stran | Kje smo? | Knjige, CD-ji | Članstvo | 150 let Mohorjeve | Zgodovina | Bibliografija |
|
|
| NAGOVORI
OB PROSLAVI STO PETDESETE OBLETNICE MOHORJEVE DRUŽBE, CELJE - NARODNI
DOM, 24. SEPTEMBRA 2001 |
| (prepisano
z zvočnega zapisa)
Jože Planinšek CM,
predsednik Mohorjeve družbe Celje Spoštovani, nikogar ne nameravam posebej pozdraviti, kajti pred tako častitljivo, prekaljeno in žlahtno ustanovo, kot je nocojšnja slavljenka, s tolikimi velikimi ljudmi skozi zgodovino, s tolikimi dobro prestanimi preizkušnjami in z blaženim Slomškom v korenini, se lahko vsi skupaj, pa kdorkoli je že tukaj, samo spoštljivo priklonimo. Drznem si trditi, nikoli v zgodovini ni zgrešila svojega trenutka. Tako je današnji praznik lahko najprej dan zahvale vsem, ki so pomenili njeno dragoceno življenje. Zahvale vsega našega naroda, ki je z Mohorjevo dobil, imel in ima ponudbo in povabilo prave in čvrste pobožnosti, ponudbo zdrave kmečke pameti, ponudbo izražanja in ponudbo ter vir duhovne in kulturne rasti. To je bilo v naši preteklosti še kako dobro. Tako nismo tukaj nikoli životarili, temveč vedno živeli, tako živo, da se nismo izgubili ne v germanizaciji, ne v jugoslovanizaciji, in nas ni pokopal ne fašizem, ne nacizem in tudi komunizem v svojih najbolj prefinjeno vrinjenih poskusih ne. Danes smo tukaj, mi naš narod in naša Mohorjeva, živi in na praznovanju. Zunaj in med nami je sicer tudi hladno, v žal marsikaterem, teroristično usmerjenem srcu celo ledeno. Tudi vsakdan nas vedno znova preseneča s čudnim in nenavadnim, kar ne izvira od Mohorjeve in njenih dobrot, temveč se oplaja drugod in išče poti daleč od njenih ponudb. V Celju, ki nas je v določenem času sicer težko sprejelo smo sedaj doma in dobro se počutimo, pa vendar smo tudi pred zaprekami ob novogradnji, ki jih bo treba prebroditi. Imamo posluh za ta svet, zavedamo se stisk in bolečin, čutimo probleme - vendar tudi praznujemo. In tako danes, kakor takrat, še vedno "vzhaja ena luč", s katero nočemo v malodušje in črnogledost. V tej luči nam je domovina, svet in trenutek izziv za delo in napore in čutimo, da smo smiselni, takšni kakršni smo. Gremo v prihodnost, kar korenini v žlahtnem, ne more usahniti, čeprav mora biti v rasti tudi iznajdljivo. V tej iznajdljivosti se je Mohorjeva delila in zakaj se ne bi v isti iznajdljivosti spet edinila. Po tem kliče povezovanje slovenskega prostora ob izginjanju meja v Evropi in to naznanja skupna izjava iz Bilčovsa vseh treh sestra ter njihovo močnejše sodelovanje v zadnjem času. To pa je drugi razlog za današnje praznovanje. Da smo skupaj, da se odločimo za danes in za jutri in hvala vam, da ste prišli. Hvala vsem današnjim pri Mohorjevi in okrog nje za zvestobo in za ljubezniv trud zanjo. Izrazito mislim tudi na vse, ki vas ni tukaj in ste v večini, ter radi in z ljubeznijo sežete po mohorjanskih knjigah in z naklonjenostjo gledate na naš trud.. Samo z vami vsemi bo lahko nadaljevala svoje vzvišeno poslanstvo in dodala času delček, ki bo vreden njene zgodovine. Da pa ne bo vzvišena in z resnico v posesti, bodimo pred njenim poslanstvom spet skromni in spoštljivi, tako bomo lahko vsi, ki se trudimo ob njej, našli prave poti in ne bomo nagovarjali v prazno ali s seboj. Tudi blaženi Slomšek se bo v naši odprtosti sodobnemu času in temeljiti iznajdljivosti za nagovor le tega, dobro počutil med nami, njegova priprošnja bo zagotovo močna. In nič močnejšega in pomembnejšega ni, kar bi si za praznik lahko še želeli. 
Dr. Franc Kramberger, mariborski škof Spoštovani gospod škof in slovenski metropolit, spoštovani gospod predsednik državnega zbora, zastopniki vseh treh Mohorjevih družb in drugi odlični gostje! Kot vuzeniški nadžupnik in šolski nadzornik je Slomšek ugotavljal: "Mladi so pisali svoj slovenski jezik v nemški pisavi, z nemškimi črkami, zato niso znali in niso mogli brati. Učitelji in duhovniki so slovenski vinograd nemško obdelovali, zato ni bilo pravih sadov, ne izobrazbe, ne vzgoje, ne omike in slovenski narod ni imel pravega obraza. Slovenske knjige ni bilo videti ne v cerkvah, ne v šolah, ne doma. Ta ugotovitev ga je vzpodbudila, da je napisal za mladino učbenik Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Z njim je Slomšek poklical slovensko mladino v slovensko šolo, je vzbujal željo po izobrazbi ter ljubezni do jezika in do knjige. Mladini je hotel požlahtniti razum in srce, jo naučiti plemenitega mišljenja in čutenja, dobrote, poštenosti, skratka vsega, kar je imenoval omika ali kultura. Za odrasle pa je poskrbel z Mohorjevo družbo. Čeprav sta deželna in državna oblast Slomškovo prošnjo ostro zavrnili in ustanovitev družbe prepovedali, Slomšek ni odnehal. Kar ni dosegel kot vuzeniški nadžupnik in šolski nadzornik je leta 1851 dosegel kot škof. Skupaj z Andrejem Einspielerjem, kaplanom v Celovcu in Antonom Janežičem, učiteljem slovenskega jezika je ustanovil Mohorjevo družbo. Z 150-letno tradicijo je Mohorjeva družba naša najstarejša in še vedno delujoča knjižna ustanova ali založba, ki je vsako leto dala vsaj tri ali več knjig. Z Mohorjevo družbo je Slomšek dal slovenskemu človeku izkaznico izobrazbe, spričevalo kulturne enakovrednosti drugim evropskim narodom. S to ustanovo smo Slovenci postali pred 150 leti domačini v hiši evropske kulture. Mohorjeva družba je slovenski narod naučila brati, pisati, peti pa tudi moliti in ga vodila do sedanje kulture, kakor je v besedah zajel F. S. Finžgar. Je bila in je dokaz naše življenjske moči in moči našega duha (I. Pregelj), je vzgojiteljica naše narodne zavesti, saj so se po njeni zaslugi slovenska narodna ozemlja ohranila slovenska (Janko Moder), je učila naše kmete umnega in naprednega kmetijstva, kletarstva, sadjarstva , živinoreje in še in še. Ni čudno, da so naši predniki hranili mohorjevke kot domačo svetinjo in jih izročali iz roda v rod kot dragoceno dediščino. V 150-ih letih je Mohorjeva družba natisnila kar 37 milijonov izvodov knjig, pod več kot 2400 različnim naslovi. Napisalo jih je okoli 1200 avtorjev in še en podatek: 1918 je število rednih članov Družbe bilo 90.512, lansko leto 9.115 rednih naročnikov. In leta 1946 je šel Mohorjev koledar v 97.000 izvodih. Vse to dokazuje, da je bila Mohorjeva družba kakor ljudska univerza, v kateri se je kovala identiteta slovenskega vernega človeka doma, v zamejstvu in med izseljenci. Kadarkoli omenjam Mohorjevo družbo imam pred očmi slovensko lipo - košato, visoko, vanjo so udarjale strele nacizma, fašizma, socializma in komunizma. Klestile so njene veje, toda niso je mogle uničiti, ker so bile korenine žive, močne in zdrave. In temu slovenskemu drevesu želim ob 150-letnici Vivat, crescat et floreat. Vsem predstavnikom Mohorjeve družbe vseh treh vej, se kot pokrovitelj iskreno zahvaljujem in k prazniku pa vsem čestitam. Celjski župan Bojan Šrot Spoštovane gospe in gospodje, cenjeni gostje, prisrčno pozdravljeni v knežjem mestu. 150 let v obstoju neke institucije je častitljiva doba, vsega spoštovanja vredna. In zagotovo se je v teh 150 letih zgodilo veliko vsega lepega, včasih žal tudi manj lepega, vendar se je Mohorjeva družba vedno znala ponovno uspešno dvigniti. Naše knežje mesto velja za najstarejše mesto knjigotrštva in tiskarstva na slovenskem-štajerskem. Že leta 1788 smo dobili prvo tiskarno takratnega ljubljanskega tiskarja Schütza in le tri leta kasneje je svojo tiskarno odprl znameniti Franc Jožef Jenko. Konec dvajsetih let 19. stoletja se je obema tiskarnama pridružila še tretja - Tiskarna Janeza Krstnika Jeretina. Vendar kljub temu izdajanje slovenskih knjig ni moglo slediti potrebam, vedno večjim potrebam takratnega narodnega prebujanja. Zato so, takrat sicer še redki narodnjaki, pa vse glasneje in vedno bolj odločno zahtevali ustanovitev društva, ki bi imelo nalogo izdajati dobre in poceni slovenske knjige. Najbolj znana takšna pobuda je pobuda nekdanjega celjskega dijaka in kasneje lavantinskega škofa Antona Martina Slomška iz leta 1845. In le šest let je bilo potrebnih, niti tisto revolucionarno leto 1848 ni moglo tega preprečiti, da se je takšna družba ustanovila: Družba sv. Mohorja v Celovcu. In Mohorjeva družba kot so jo vedno imenovali je vseh teh 150 let več kot odlično opravljala svoje poslanstvo. Izdajala dobre in poceni slovenske knjige. In zato ji gredo vse čestitke. Celjanke in Celjani smo ponosni, da ima Družba od leta 1927, ko je morala oditi iz Celovca, sedež v našem knežjem mestu. In želimo si, da tako ostane tudi v prihodnje. Iskreno vam še enkrat čestitam ob 150-letnici obstoja in vam želim veliko uspehov tudi v prihodnje. Hvala! Predsednik SAZU-ja akademik prof. dr. France Bernik Spoštovani predstavniki vseh treh Mohorjevih družb danes zbrani v Celju, visoki gostje, spoštovani vsi navzoči! Mohorjeva družba, katere 150-letnico ustanovitve proslavljamo v teh dneh, je ljudska kulturna ustanova in ljudska založba. Njen poglavitni cilj je bil in je izobraževanje najširših plasti slovenskega naroda na temelju krščanskega svetovnega nazora. Nekaj več kot deset let po ustanovitvi Mohorjeve, je v Ljubljani zaživela Slovenska matica, ustanova, ki je dopolnjevala Mohorjevo družbo tako, da je skrbela za intelektualni horizont našega takrat nastajajočega meščanstva, vendar prva je bila Mohorjeva družba. Ustvarjala je temelje na katerih so gradili vsi, ki so prišli za njo. Ponavljam: vsi. In če je prosvetljevanje širokih množic eden od ciljev Mohorjeve družbe z izdajanjem leposlovnih, poučnih in verskih knjig, kaže vendarle poudariti, da so med njimi tudi visoko kakovostna dela. Od vrhunskih literarnih ustvarjalcev so pri Mohorjevi družbi izšla ali bila ponatisnjena dela: Jurčiča, Gregorčiča, Finžgarja, Cankarja, Preglja, Rebule. Od vrhunskih znanstvenikov pa so pri njej sodelovali: Pitamic, Veber, Kuret, Trstenjak, Gosar in drugi. Mohorjeva družba, če jo poimenujemo v razvojnem, časovnem loku v marsičem simbolizira zgodovino Slovencev v zadnjem poldrugem stoletju do l. 1918 deluje enotno, po propadu Avstro-ogrskega imperija se deli, se cepi, najprej v prevaljsko-celjsko vejo, potem v goriško. Tako, da imamo v 20. stoletju tri Mohorjeve družbe od katerih je vsaka dobršen del svojega delovanja preživela razmeroma v težkih, malo ugodnih razmerah. Oblasti so delo Celovške, Goriške Mohorjeve družbe ovirale, zato ker sta bili slovenski družbi. Po letu 1945 pa je jugoslovanska država ovirala dejavnost celjske Mohorjeve družbe, ker je bila krščanska. V samostojni Sloveniji je odnos do Mohorjevih družb ugodnejši. To kaže že dejstvo, da je bila Mohorjeva družba odlikovana z najvišjim državnim priznanjem Zlatim častnim znakom svobode Republike Slovenije, za ohranjanje in krepitev narodne samozavesti Slovencev v matični domovini, v zamejstvu in v svetu. Čestitam vsem trem Mohorjevim družbam za vztrajanje v dobrih in hudih časih. Čestitam z željo, da bi delovale v prid resničnega, lepega in dobrega - plodno kot do sedaj tudi v prihodnje. Hvala za pozornost. Predsednik Slovenske matice dr. Jože Mahnič Spoštovani visoki gostje, spoštovani gospe in gospodje! Nekdaj so družine po večini slovenskih domov proti koncu leta zavzeto pričakovale redno knjižno zbirko Mohorjeve družbe. Pisatelj Prežihov Voranc je v avtobiografiji zapisal, da sam ni imel možnosti za šolanje in da so bile njegova univerza očetove mohorjevke in gimnazijski učbeniki brata Lojzeta. Ignac Muri, župnik na visokih koroških Djekšah je vsako leto trinajsto plačo porabil za nakup skladovnice mohorjevk, da jih je brezplačno delil svojim narodno brezbrižnim faranom. Tako je Družba naše ljudstvo od vsega začetka izobraževala in narodno ozaveščala. Že v Finžgarjevem in Kotnikovem času pa se celjska Mohorjeva ni več omejevala na knjige za vzgojo in omiko preprostega ljudstva temveč je izdajala tudi zahtevnejša dela za izobražence, kakršne so bile Avguštinove Confessiones ali Sovretovi Stari grki. Po zadnji vojni je te vrste knjige bodisi teološke, filozofske ali leposlovne le še pomnožila. Spomnimo se na Finžgarja in Preglja pa Janžekoviča in Trstenjaka. Da ne govorimo o novejšem času, ko nas Družba s te vrsti deli kar zasipava. Znanstveno društvo in založba Slovenska matica trinajst let starejši sestri Mohorjevi družbi ob 150-obletnici njenega plodnega in bogatega kulturnega dela iskreno čestita in ji iz srca želi tudi v prihodnje zdrave rasti in bleščečih uspehov. Predstavnik Društva slovenskih pesnikov in pisateljev prof. France Pibernik Spoštovani, v knjigi knjig beremo, da je bila na začetku Beseda in da je Beseda bila pri Bogu, torej pri izviru vsega duhovnega. Pesniki in pisatelji, ustvarjalci lepe besede so v določenem smislu nadaljevalci osnovnega človeškega sporočila Stare in Nove zaveze, se pa dobro zavedajo neločljive povezanosti z založbami, ki so posrednice njihovih spoznanskih izpovedi. Tako posredniško vlogo je v 150-letih delovanja igrala tudi naša Mohorjeva družba. Bila je odprta, v njenih vsakoletnih programih so se zvrstila domala vsa pomembna slovenska književna imena od Slomška, Ciglerja in Jurčiča preko Gregorčiča, Cankarja, Meška, Preglja do Antona Vodnika in Alojza Rebule. Ne gre omenjati samo tega, kaj vse je izšlo pri Mohorjevi. Ob vsem je treba opozoriti še na dejstvo, da je Mohorjeva katoliškemu pisatelju pomagala izbojevati spopad z nazorsko nasprotno stranjo za umetniško priznanje svojih ustvarjalnih naporov, v našem razsutem času še posebej. Zanikovalci se obnašajo tako kot da Dante nikoli ni napisal Pekla, Prešeren ne Krsta pri Savici, Cankar ne Podobe sanj, Anton Vodnik ne Žalostnih rok in Vigilij, Edvard Kocbek ne Pesmi molitev in Alojz Rebula ne romana Jutri čez Jordan. Mohorjeva je svoje osnovno poslanstvo posebno častno opravljala v težkih povojnih razmerah, ko se je proti vsem pričakovanjem vizavi Državne založbe Slovenije imenitno izkazala z vrhunskimi komentiranimi izdajami izbranih spisov odrinjenih klasikov Frana Saleškega Finžgarja, Ivana Preglja, Ksaverja Meška in Frana Detela, seveda pod prizadevno skrbjo profesorjev Franceta Koblarja, Jakoba Šolarja in Viktorja Smoleja. In še nekaj sem dolžan omeniti. Mohorjeva je v zadnjem desetletju omogočila pot v javnost številnim po vojni prepovedanim in zamolčanim in prezrtim avtorjem v lastni domovini in se zavzela, da imamo danes na knjižnih policah vrhove slovenske zdomske književnosti za kar gre vodstvu založbe, naj bi v tem trenutku dovoljeno, tudi moja osebna zahvala. Hvala. Zdravica dr. Franca Rodeta, metropolita in nadškofa Moj govor ne sme biti dolg. Samo to naj rečem, da je obletnica Mohorjeve nekaj kar mora vzbuditi v nas ogromno hvaležnost, kajti dolg, ki ga ima slovenski narod do Mohorjeve družbe, do njenih ustanoviteljev in voditeljev je velikanski. Slovenski narod ni imel pravega obraza, je ugotovil Slomšek. Mohorjeva družba mu je v teku let dajala pravi obraz. Dejansko je Mohorjeva družba uresničila in uresničevala tisti program Zedinjene Slovenije, ki ga je Matija Majar Ziljski, ki so ga graški in dunajski študentje leta 1848 oblikovali in ki ni mogel biti uresničen na politični ravni. Mohorjeva družba pa ga je uresničevala na kulturnem in duhovnem področju, ko je dajala pravi obraz slovenskemu narodu. Danes ob 150-letnici Mohorjeve družbe smo torej vsi dolžniki tistim velikim: Slomšku, Einspielerju in Janežiču in njihovim naslednikom, ki so ustanovili Mohorjevo družbo pred 150 leti. Njim hvaležnost, sedanjim pogum in vztrajnost in veliko upanja in najboljše želje za bleščeče uspehe v prihodnosti. Bog vas živi! |